908475_154-hitra_cesta_rebrnice Svet24.si

»Dvajset let sem prevoznik, a česa takega še ...

nevihta, obala, izola Svet24.si

Na jadranski obali bo zavladala močna burja, ...

rt konj smokvica vela rogoznica Necenzurirano

Našli smo lastnika jahte, ki jo je potopil pijani...

marjan podobnik-SASO RADEJ006 Reporter.si

Podobniku so grozili z likvidacijo: »Vredni ste ...

Jaka Bijol Ekipa24.si

Ooooo Jaka Bijol ... Morda bo tale napev grmel s ...

Slash Revija Stop

Slash - doživel nepopisno tragedijo

damir krznar celje af Ekipa24.si

"Imam ogromen glavobol!" Celjani pred drugim ...

Slovenija

Zamujena priložnost?

Deli na:

Predsednik opozicijske SDS Janez Janša se je zavzel, da bi prvega stalnega predsednika Evropskega sveta volili na neposrednih volitvah. Dolgoročna temeljna dilema Evrope se ne skriva v imenu, temveč v načinu izbora kandidata za predsednika EU, poudarja Janša pred napovedano izbiro predsednika na vrhu EU v četrtek.

Predsednik opozicijske SDS Janez Janša se je zavzel, da bi prvega stalnega predsednika Evropskega sveta volili na neposrednih volitvah. Dolgoročna temeljna dilema Evrope se ne skriva v imenu, temveč v načinu izbora kandidata za predsednika EU, poudarja Janša pred napovedano izbiro predsednika na vrhu EU v četrtek.

Janšev zapis, objavljen na spletni strani SDS.SI, objavljamo v celoti:

Evropejci bi morali svojega prvega predsednika izvoliti neposredno.
Evropski svet bo 19. novembra na zaprti seji imenoval (ali to vsaj poskušal) prvega stalnega predsednika Evropskega sveta. Po dolgoletnih mukah je uniji uspelo uveljaviti Lizbonsko pogodbo, ki omogoča enostavnejše odločanje ter imenovanje predsednika in zunanjega ministra. Dileme in imena večine kandidatov so znana, evropske voditelje pa kljub temu čaka težka naloga. Nekateri najprimernejši oziroma skoraj nesporni kandidati oz. kandidatke za predsednika EU oziroma Evropskega sveta, npr. nemška kanclerka Angela Merkel, niso na voljo, ker jih funkcija ne zanima oziroma ker opravljajo pomembnejšo od ponujenih. Tony Blair, prav tako nesporno sposoben potencialni predsednik EU, ima zaradi svojih jasnih stališč veliko nasprotnikov, poleg tega prihaja iz evroskeptične članice unije. Med imeni, ki bi lahko predstavljala kompromis, so še številni bolj ali manj znani kandidati kot npr. belgijski in nizozemski predsednik vlade Herman Van Rompuy ter Jan Peter Balkenende in ena kandidatka, bivša latvijska predsednica Vaira Vike Freiberga, ki prav tako predstavlja dobro izbiro. Na voljo sta tudi sposobna težkokategornika iz dveh manjših držav, dolgoletni predsednik evroskupine Jean Claude Junker in bivši avstrijski kancler Wolfgang Schüssel. Kljub temu pa bo Evropski svet pod švedskim predsedstvom v četrtek pred misijo nemogoče, kajti dolgoročna temeljna dilema Evrope se ne skriva v imenu, temveč v načinu izbora kandidata za predsednika EU.

Odkar so že pred desetletji naši zavezniki na drugi strani Atlantika z enim stavkom označili težavo EU pri predstavljanju navzven, se evropski politiki trudijo zagotoviti telefonsko številko, na katero bi bilo mogoče poklicati Evropo. Polletna rotirajoča predsedstva EU v ZDA niso jemali najbolj resno in ta evropska bolečina bo z uveljavitvijo nove pogodbe in imenovanjem predsednika in zunanjega ministra EU končno ozdravljena. To bo vsekakor pomemben korak naprej za EU in sicer ne toliko zaradi ameriške percepcije stare celine kot zaradi globalizacije, ki je neizprosno dejstvo in ki od unije terja aktiven odnos do svetovnih vprašanj. Bolj bo namreč EU sposobna vplivati na svetovni razvoj dogodkov in (so)oblikovati globalne trende, bolj bodo ti v skladu z interesi Evropejcev. Ob tem seveda predpostavljamo, da so naši, evropski interesi vsaj pri treh ključnih svetovnih problemih (mir in stabilnost, revščina, klimatske spremembe) v interesu celega planeta in celotnega svetovnega prebivalstva.

Z imenovanjem prvega stalnega predsednika Evropskega sveta pa žal ne bo ozdravljena prav tako velika, sicer notranja bolečina Evrope. Ta se jasno čuti kot odtujenost Bruslja oziroma evropskih institucij od navadnega državljana. Evropsko politiko bi moralo dolgoročno precej bolj skrbeti mnenje Evropejcev oziroma lastnih državljanov kot cinizmi tujih državnikov. Mantra vsakega evropskega birokrata ali politika po negativnih izidih referendumov o Ustavni in kasneje Lizbonski pogodbi na Nizozemskem, v Franciji in na Irskem je bila osredotočena v stavku, da je potrebno Evropo približati državljanom. To naj bi bil celo osnovni namen Lizbonske pogodbe. Ko pa je ta končno uveljavljena, bodo predsedniki vlad in držav na zaprtem sestanku določili nekoga, ki naj bi ga državljani članic unije vzeli za svojega predsednika. Čeprav se lahko zgodi, da bo izbran nekdo, za katerega 70% državljanov sploh še nikoli ni slišalo. Logično in praktično nasprotje med razglašenimi načeli in cilji nove pogodbe ter enim najbolj vidnim aktom unije po njeni uveljavitvi je več kot očitno. Postavlja se vprašanje, zakaj tako in ali obstaja drugačna rešitev, ki bi bila realna?


Po mojem mnenju obstaja in to kljub temu, da Lizbonska pogodba ne predvideva neposrednih volitev predsednika. Evropski svet bi lahko med kandidaturami iz različnih držav članic ali različnih EU institucij določil npr. tri ali pet kandidatov (od tega bi morala biti vsaj tretjina nasprotnega spola), o katerih bi nato odločali volivci v vseh državah članicah EU. Evropski svet bi se vnaprej zavezal, da bo nato za predsednika formalno imenoval tistega kandidata ali kandidatko, ki bi prejel največjo podporo državljanov EU. Ker bi se volilo v 27 državah in ker bi bilo število kandidatov omejeno na najmanj tri in največ pet, bi to onemogočalo prevlado velikih držav (kar bi se lahko zgodilo v primeru velikega števila kandidatov in posledično velikega drobljenja glasov). V kampanji bi volivci dodobra spoznali kandidate in se na koncu lažje odločali. Tako imenovan predsednik EU bi imel neprimerno večjo legitimnost kot nekdo, ki bo določen na podlagi zapletenega, nepreglednega in tudi nepravičnega mehanizma, ki bo po pravilu izločal kandidate malih članic EU razen v primerih, ko se bo iskalo nekoga, ki ne sme biti »večji« od francoskega predsednika ali nemškega kanclerja.

Seveda bodo nasprotniki takšnega predloga navedli vrsto ugovorov, od visokih stroškov volitev do formalnopravnih zadržkov in bojazni pred nizko volilno udeležbo. Vendar pa vsi ugovori ne morejo odtehtati pozitivnega vpliva, ki bi ga takšne volitve imele na zmanjšanje razkoraka med državljani in institucijami unije. Prav tako ne pozitivnega vpliva, ki bi ga visoka legitimnost funkcije predsednika EU imela na njegovo vlogo pri zastopanju evropskih interesov navzven. Oba argumenta govorita v prid dejstvu, da bi veljalo vsaj poskusiti. Če kdaj, potem sedaj, ko se z imenovanjem prvega predsednika EU postavljajo standardi in ko je tudi pozornost javnosti največja. EU te priložnosti enostavno ne bi smela zamuditi. Vložek je majhen, prav tako tveganja, donos v obliki domačega in zunanjega političnega kapitala pa lahko neizmerno velik.
                                    Janez Janša