opekline, telefon, kopel Svet24.si

FOTO: 13-letnica si je privoščila kopel, na ...

oko Dobra karma

Veliki test: kako sami sebe vidite zares?

preddvor, hotel bor Svet24.si

Raziskali smo, od kod bi lahko na račun občine ...

kalkulator, računanje, računovodja Svet24.si

Na občini Šmarješke Toplice račune vodi ...

vedeževalke Dobra karma

Tako nam napoved vedeževalca spremeni usodo

sofija Njena.si

Kdo je v resnici prsata natakarica Sofija?

daijel33 Njena.si

Danijel javno razkril, zakaj sta dvojčka postala ...

Slovenija

Zamolčana resnica o Titu - do konca življenja je bil stalinist

Deli na:

Pero Simić je v svoji knjigi dokumentiral resnico o »tovarišu Titu«: kako je v Moskvi ovajal svoje partijske tovariše, ki so pozneje izginili v stalinskih čistkah, kakšna je bila njegova vloga v španski državljanski vojni; kako je sredi druge svetovne vojne sodeloval z nemških okupatorjem; da je on ukazal povojne množične poboje; da ga je Stalin izobčil, ker je napadel Albanijo; da je bil do konca življenja stalinist. S srbskim publicistom Perom Simićem smo se pogovarjali med njegovim obiskom v Sloveniji.  

Pero Simić je v svoji knjigi dokumentiral resnico o »tovarišu Titu«: kako je v Moskvi ovajal svoje partijske tovariše, ki so pozneje izginili v stalinskih čistkah, kakšna je bila njegova vloga v španski državljanski vojni; kako je sredi druge svetovne vojne sodeloval z nemških okupatorjem; da je on ukazal povojne množične poboje; da ga je Stalin izobčil, ker je napadel Albanijo; da je bil do konca življenja stalinist. S srbskim publicistom Perom Simićem smo se pogovarjali med njegovim obiskom v Sloveniji.

 

Letos bo minilo 30 let od smrti Josipa Broza Tita. Za večino Slovencev je še vedno pozitivna zgodovinska osebnost in ne krvavi diktator. Še vedno imamo Titove ulice, trge in spomenike, ljubljanski župan Zoran Janković je lani po Titu poimenoval ulico. Kako je s titoizmom v Srbiji?
Tudi v Srbiji je razpoloženje podobno. Tito se vrača in spet postaja politično dejstvo moderne dobe, ker je njegova politična filozofija, titoizem, preživela njega samega. Za mnoge ta ideologija še vedno živi, čeprav je Titu šlo predvsem za prevzem in ohranitev oblasti. Mnogi nostalgijo za tem časom doživljajo tudi zaradi svetovne krize, porušenega sistema vrednot, razočaranjem nad tem, kar je prinesla demokracija, tudi zaradi utesnjenosti, ker zdaj živimo v manjših državah kot v Jugoslaviji. Nostalgija tudi sociološka kategorija, saj smo takrat vsi bili mlajši in nam je bilo, kot pravijo Srbi, »ravno do Kosova«. Dejstvo je, da je bil Tito osebnost, ki je naredila takratno državo, obstajala je, dokler je obstajal on, vse drugo ni bilo načrtovano. Bil je celo bolj znan od te države, ker je bil sad sistema. V mnogih državah sveta niso vedeli za Jugoslavijo, vedeli pa so za Tita.
Svojo karizmo je gradil zelo načrtovano; njegov mit se je začel 1. decembra 1943 v Jajcu v BIH, potem ko je o bodočnosti države na zasedanju Avnoja odločila manjšina navzočih delegatov, tako da je vse odsotne razglasila za prisotne, ukinila eno državo in razglasila drugo, izbrala začasne delegate ter okronala novega dosmrtnega voditelja. Tega dne je Tito poziral slikarju Božidarju Jakcu in kiparju Antunu Augustinčiću. Takrat so vsem partizanskim enotah po Jugoslaviji dali direktivo, naj ne prepevajo več pesmi mrtvim herojem partizanom, ampak Titu. Vse od otroških let je imel silno ambicijo, ki ga je spremljala vse življenje. Njegova ambicija je bila njegova vera, ideologija in nacija. Vse je posvetil tej ambiciji. Ni ga niti zanimalo, kaj bo po njegovi smrti, saj ni dovolil, da bi se oblikoval kateri koli drug jugoslovanski voditelj, ker bi mu lahko ogrožal položaj. Zato so se njegovi nasledniki zadovoljili z republikami, zatorej je bil tudi sam akter razpada države.

Večkrat se pojavljajo govorice, da Tito v resnici ni bil Josip Broz iz Kumrovca, ampak nekdo drug; tudi datum njegovega rojstva ni pravi. Vedno smo praznovali 25. maj kot njegov rojstni dan, potem pa naj bi se izkazalo, da je bil rojen 7. maja 1892. Vi ste našli kar 16 datumov rojstva. Ste se prepričali, kateri je pravi?
Edina pisna sled o njegovem rojstvu je 7. maj 1892, ki je vpisan v cerkvene knjige v tuheljski župniji. Po drugi svetovni vojni, ko je bil kot njegov rojstni dan sprejet 25. maj, ki se je praznoval celo kot državni praznik, pomembnejši od formiranja države, je nekdo v cerkveno knjigo v tuheljski župniji pod 7. majem napisal 25. maj s pripombo »sedanji«. To pomeni, da je to sedanji dan rojstva, kar je zelo neobičajno, toda še vedno se je videl 7. in tudi 8. maj, ko so Tita krstili. Tako je kazalo, da so ga krstili, še preden se je rodil. Pred mojih prihodom v Ljubljano sem našel celo njegov krstni list, za katerega se sploh ni vedelo, da obstaja, ki je bil narejen v času NDH. Tudi v tem piše, da je bil rojen 7. maja 1892 v Kumrovcu. Ne verjamem pa v teorije, da Tito ni bil Josip Broz in iz Kumrovca. Če bi res padel v prvi svetovni vojni in bi ga Rusi zamenjali z nekom drugim, bi to verjetno pozneje izkoristil Stalin po sporu z njim 1948 in ga diskvalificiral med Jugoslovani. Rusi so zbirali podatke iz arhiva o Titu za knjigo, ki bi ga lahko kompromitirala, pa ni bilo nikjer podatka, da bi bil kdo drug.
Seveda je tehtno vprašanje, kako je lahko človek s skromno izobrazbo in iz odročne vasi, ponavljal je prvi razred, komaj ga je naredil, po poklicu je bil pomožni ključavničar, kot je zapisal v Moskvi – kako je lahko tak človek zrastel v zelo inteligentno politično osebnost, kar mu priznajo celo njegovi največji nasprotniki. Znašel se je v težkem času, dobival karizmo v svetovnem pogledu, v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je postal eden vodilnih svetovnih politikov. Imel je srečo, da ga je Stalin zavrgel pravi čas, sicer bi končal kot poslušni vzhodnoevropski diktatorji, Ceausescu, Živkov, Kadar itd. Zahod ga je sprejel z odprtimi rokami, ker je načel železno zaveso. Res pa je vse to počel zaradi osebnih koristi.

Tito je bil večkrat poročen, prvih dveh žena se je hitro odrekel, ko je bil v Moskvi, ker se je bal, da bi mu to škodovalo pri njegovi partijski karieri. Herto Haas je zapustil, ko je spoznal Davorjanko Paunović, tudi Jovanko je imel za gospodinjo. Iz vaše knjige sem izvedel, da sta se leta 1977 ločila.
Vse do Titovega spektakularnega potovanja v Sovjetsko zvezo, Kitajsko in Severno Korejo leta 1977 je bila Jovanka bila na seznamu delegacije, nato so jo prečrtali. V SZ in na Kitajskem niso nič spraševali, ker so najbrž to že vedeli, korejski diktator Kim Il Sung pa je vprašal, zakaj ni Jovanke. Z zunanjega ministrstva so mu odgovorili, da ni bilo predvideno, da potuje v SZ in Kitajsko, zato tudi ni prišla v Severno Korejo. V resnici je bilo konec afere, ki je trajala od leta 1974. Jovanka si je hotela zagotoviti funkcijo oziroma politično zaščito po Titovi smrti, ker se je čutila zaslužna za njegovo kariero. Titovi politični zavezniki pa so hoteli sebi zagotoviti čim boljše pozicije po njegovi smrti, zato so spodrinili Jovanko, ki je postavljala Titovo osebje v kabinetu predsednika republike in rezidenci. Kardelj se je razburjal, ker ni več mogel enostavno priti do Tita. Nato so Stane Dolanc, Petar Stambolić in Äemal Bijedić Tita prepričali, da Jovanka zanj pomeni življenjsko grožnjo, kar so si verjetno izmislili. Zvlekli so ga iz rezidence na ladjo Galeb, verjel jim je, nato so celotno osebje v njegovem kabinetu in rezidenci zamenjali s svojimi ljudmi. Tito je bil takrat že precej v letih, da se je dalo nanj vplivati, odzval pa se je takoj.

Njegov odnos do žensk je jasen že po tem, kako se je zlahka odrekel prvih dveh žena in ju zavrgel v Rusiji, eno so celo ubili v stalinskih čistkah.
Titu je bila najbolj pomembna ambicija, tudi ko gre za ženske. Ko je 24. septembra 1938 prišel v Moskvo, da bi kandidiral za generalnega sekretarja jugoslovanske komunistične partije, ker so leto prej ustrelili njegovega predhodnika Milana Gorkića, se je moral opredeliti do jugoslovanskih partijskih funkcionarjev, ki jih je bilo sedem že mrtvih, dva pa v zaporu. O vseh devetih je dal zelo negativno mnenje, na koncu se je ponudil za nove informacije, torej se je sam ponujal za diskreditiranje ljudi. Že tri dni pozneje je moral dati podatke o svojih dveh ženah, prva je bila zaprta, druga pa že mrtva. O prvi, Pelagiji, je rekel, da kvari njunega otroka Žarka in da nima materinskega čuta. Za drugo (Lucijo Valter – op. p.), ki je bila že mrtva skoraj leto dni, pa pravi, da bo pomenila madež v njegovi karieri. Sploh še ni bil kandidat za generalnega sekretarja, pa ga je že skrbelo za kariero. O tej svoji ženi ni nikomur govoril, niti osebnemu biografu Vladimirju Dedijerju, tudi za prvo ženo ni maral, da jo omenjajo.

Koliko ljudi je bilo v Sovjetski zvezi ubitih zaradi Titovega ovajanja?
V stalinskih čistkah je bilo ubitih okoli 800 Jugoslovanov, od tega je bilo približno sto partijskih funkcionarjev.

Koliko od teh jih je umrlo zaradi Tita?
To je težko reči. Tito je bil neposredno odgovoren za ljudi, ki so bili ustreljeni od 1935. do začetka druge svetovne vojne, ko se je morala ta industrija smrti ustaviti. Ubitih je bilo od 90 do sto ljudi. Titova odgovornost zanje je večplastna: pisal je karakteristike, ki so bile večinoma negativne. Celo partijskemu šefu, ki ga je pripeljal do Moskve, Milanu Gorkiću je pisal o tajni zvezi z neko Čehinjo, kar je bilo sumljivo, ker te zveze ni prijavil partiji. Nadaljeval je, da vse drži v svojih rokah, težko pa je reči, zakaj to počne. Dodal je, da morda nima zaupanja v politične sposobnosti drugih. Nato ga je pohvalil, da zelo dobro dela s kadri in da zna izbrati ljudi, kar je videl po sebi. Tito je menil, da partijski funkcionarji ne smejo zaupati ljudem, zato je to negativna karakteristika. Na tak način je Tito napredoval v partijski politiki, vedno se je hvalil, kako lahko pri svojih sodelavcih najde slabosti. Ko je marca 1939 v Bohinjski Bistrici sklical kongres, je iz partije izključil vse, ki so »sedeli zgoraj«, torej so bili ustreljeni ali zaprti v Moskvi. Našel sem podatek, da je bilo v času kongresa enajst vodilnih jugoslovanskih komunistov še živih, mesec dni potem ko jih je Tito izključil iz partije, pa so jih postrelili.
Leta 1968, ko so v Sovjetski zvezi rehabilitirali te ljudi, je izvršni komite CK ZKJ pod Titovim vodstvom sprejel odločitev, da jih ne rehabilitira, ker da niso sodelovali pri njihovi nesreči. Takrat so jih še drugič ubili. Še več, leta 1979 se je vrnil v Bohinj in tam organiziral slavnostno zasedanje CK ZKJ ob 40. obletnici kongresa, na katerem je te ljudi izključil iz partije. Nikoli jih ni rehabilitiral, ker bi s tem priznal odgovornost pri njihovi nesreči, to pa bi ogrozilo njegov mit. Na čelo jugoslovanske partije je lahko prišel le kot največji jugoslovanski stalinist in je to tudi dokazal.

Kaj je Tito počel v španski državljanski vojni in koliko časa je bil v Španiji?

Ne ve se, koliko časa, neizpodbitno pa je dejstvo, da je bil v Španiji. Obstaja pismo Kardelju v drugi svetovni vojni, v katerem je Tito nekoga priporočil na neki vojaški položaj, ker ga je poznal iz Španije. V Titovem dosjeju sem našel celo njegov naslov v Barceloni, kjer je bival, Diagonala 428, nemški odsek. Pisal je karakteristike o dveh sovjetskih obveščevalcih in jih poslal v Moskvo, češ naj jih vzamejo na specializacijo, ker so se izkazali kot dobri v aparatu. Louisu Adamiču je sam povedal, da je bil v Španiji, ampak samo en dan v Madridu, drugih mest ni imenoval. Tudi Dolores Ibarruri (voditeljica španske KP – op.p.) je rekla, da ga pozna iz Španije. Vzrok za to, da je ves čas molčal o svoji španski zgodbi, je najbrž ta, da ni imel bojnih nalog, ni bil niti komandant brigade niti komisar, kot so bili nekateri drugi Jugoslovani, ampak se je ukvarjal s posebnimi nalogami, o katerih se ni smelo govoriti. Če bi priznal svojo udeležbo v španski državljanski vojni, bi ogrozil tajnost posla, s katerim se je ukvarjal, očitno so to skrivne službe.

Kakšen je bil njegov odnos do pakta Hitler-Stalin leta 1939?
Zelo lojalen. V razglasu KPJ je za izbruh druge svetovne vojne obtožil Francijo in Anglijo. Tito je iskreno verjel v zavezništvo Stalina in Hitlerja, ker je to bila direktiva, ki je on ni smel spreminjati. Stalin pa je še bolj verjel v iskrenost tega dogovora, zato se prvič dvanajst dni Hitlerjeve invazije na Sovjetsko zvezo sploh ni oglasil, ker je bil tako presenečen. Ni verjel niti svojim obveščevalcem, ki so ga opozarjali na Hitlerjev napad. Šele 4. julija 1941 je pozval k odporu. Stalin in Hitler sta si lojalno razdelila Poljsko in sta bila zaveznika vse do Hitlerjevega napada na SZ. Tudi Tito ob nemškem napadu na Jugoslavijo ni storil nič, zato Nemci niso zapirali komunistov. Šele potem ko so dobili ukaz iz Moskve, so jugoslovanski komunisti pozvali k odporu proti okupatorju.

Po uradni zgodovini so bili partizani edini borci proti okupatorju, vsi drugi naj bi bili izdajalci. Iz knjige Nore Beloff sem pred dvajsetimi leti prvič zvedel, da so se tudi četniki Draže Mihajlovića borili proti Nemcem. Zakaj so Angleži prisilili kralja Petra, da se je odpovedal Mihajloviću in priznal Tita?

Titov osnovni vojni cilj ni bila borba proti okupatorju. Če pazljivo analiziramo partijske dokumente od pete konference v Zagrebu (oktobra 1940 – op. p.), ko je tudi uradno postal šef partije, vidimo, da je glavni cilj KPJ priti na oblast. Borba proti Nemcem in drugim nasprotnikom v Jugoslaviji je bila podrejena cilju doseči oblast. Ko je na tej konferenci delegat iz Dalmacije vprašal, kaj bodo storili v primeru fašističnega napada, je Kardelj s Titovim soglasjem odgovoril: »Mi se bomo zavzeli za to, da vržemo vlado, šele potem lahko branimo državo.« Komunisti kot skrajnostna organizacija lahko pridejo na oblast le v kaosu, ne pa na rednih volitvah. Ker ga je delegat vprašal, ali ne bodo s tem, ko bodo vrgli vlado, pomagali okupatorju zasesti državo, je Kardelj odgovoril, da se ne sme spraševati o podrobnostih: »Če bo borba za Jugoslavijo napredna, kar bomo ocenili, se bomo borili proti buržoaziji, ker se ne bori dovolj dosledno.« Iz tega je jasno, da jim je šlo predvsem za oblast. Seveda mnogi partizani tega niso vedeli.
Na začetku leta 1943, ko je kazalo, da se bodo zavezniki izkrcali na Jadranu, je Tito sprejel skrajno delikatno odločitev, ki je ostala skrita do konca njegovega življenja, ker tega nihče ni smel omenjati. Odločil se je za sodelovanje z Nemci, pogovori o tem so potekali na zelo visoki ravni. V prvi delegaciji so bili član vodstva KPJ Milovan Äilas, komandant prve Titove divizije Koča Popović in njegov glavni obveščevalec Vladimir Velebit, torej najbolj zaupanja vredni ljudje. Pogovori so potekali v Gornjem Vakufu, Livnu, Sarajevu in Zagrebu, obveščene pa so bile tudi najvišje nemške oblasti v Berlinu. Z izkrcanjem zaveznikov bi namreč bil ogrožen Titov glavni cilj, ker bi ti podprli četnike in ne partizane. V teh pogovorih je Tito Nemcem zagotovil, da se ne bodo več bojevali proti njim in da so se pripravljeni boriti celo proti vsakomur, za katere ukažejo. To pomeni Angležem.

Se je Tito dogovoril za premirje, da bi lahko obračunal s četniki?

S četniki je hotel obračunati, da bi preprečil prav vsako možnost, da bi se zavezniki lahko izkrcali na Jadranu. Šefu KP BIH je napisal ukaz, da mora ustaviti vsako vojno dejavnost proti Nemcem. Podoben ukaz je njegov kurir nesel tudi v Slavonijo, in sicer naj ne napadajo železniške proge med Zagrebom in Beogradom. Premirje je veljalo mesec dni.

Med premirjem je tudi zamenjal nekaj nemških oficirjev za svojo ženo Herto Haas.
Seveda. Stekla je zamenjava vojnih ujetnikov, med drugim tudi Herte Haas. To mu je pozneje šef KP Srbije Blagoje Nešković, njegov bližnji sodelavec, zelo zameril, ker za premirje ni vedel, saj bi lahko rešili mnoge, ki so bili za partizane bolj pomembni. Premirje je veljalo tudi za enote NDH.

 

VEČ V TISKANI IZDAJI

loading...
Loading...