Violeta Bulc me je razočarala. Zelo. Ženska, ki vedno igra na polno, ki je Junckerja pohrustala kot žemljico (pustimo ob strani, da je striček Jean-Claude tisto jutro, kot je pri njemu običajno, popil nekaj konjakov, da je videl stvari okoli sebe lepše, kot v resnici so), ki hodi po žerjavici in bojda razume tudi Marsovce, ni bila nikoli polovičarska. No, do obiska Irana. Tam si je nadela naglavno ruto.
Ta ruta je spominjala na hidžab, vendar to ni bil hidžab, čeprav deluje kot hidžab, tako da so se še Iranci spraševali, ali je hidžab ali ne. Kakorkoli, bili so malo zmedeni, a vseeno rekli kakšno krepko o sodelovanju na področju železniškega, pomorskega in cestnega prometa, čeprav je bila prioriteta letalska varnost. Saj veste, muslimani imajo neko čudno navado, ki jo v civiliziranem svetu ne razumemo najboljše, pravi pa se ji „razstreli samega sebe“. Zato je bil obisk koristen in samo upamo lahko, da jim je dejala, naj to počno doma, ne v Evropi, vsaj dokler ta navada ne postane olimpijski šport.
Kaj je dosegla, mediji ne poročajo, zagotovo bi dosegla več, če bi si skupaj s svojo komisarsko kompanjonko Federico Mogherinijevo nadela kar burko. Od viška glava ne boli, a ne? Poleg tega je znano, da se muslimanska ženska pokriva zato, da neznan moški ne vidi njene lepote in obliko njenega telesa. In zakaj neki bi lepoto svojega obraza razkazovala Irancem, ko bi bila lahko povsem zakrita, sogovorniki pa bi ostali miselno zbrani, saj ne bi vedeli, kaj se skriva v tisti vreči krompirja. Čeprav, gledano psihološko, moška domišljija bolj deluje, če je ženska zakrita in ne odkrita.
Kaj se je Bulčevi pletlo v glavi, ne vemo, vemo pa, da bi burko (po najnovejši modi) zlahka našla v Evropi. Prav tako bi jo lahko naročila po spletu, vendar bi morala biti pazljiva. Spletni ponudniki namreč prodajajo tudi vreče za smeti pod imenom – burka. Vseh velikosti v podobnih embalažah. Ampak z manjšo Alahovo pomočjo bi najbrž kupila pravo. In bi jih očarala. Saj veste tisto: kilogram železa pomeni kilogram socialistične zavesti. V Iranu bi bilo podobno: naglavna ruta pomeni eno naftno polje za Evropo, burka bi pomenila 10 naftnih polj. Tako da za njen obisk lahko mirne duše zapišemo, da se ni dovolj žrtvovala.
Lahko bi se še bolj. Spremenila bi spol. To je najnovejši globalni trend, ki mogoče izvira prav iz Irana. Naj razložim. Država ujeta med Irak in Afganistan ženskam marsikaj prepoveduje: ne smejo voziti avta, v javnosti morajo biti pokrite, radius njihovega gibanja je običajno omejen na štiri stene, kontracepcija je prepovedana, Seveda, baba nima kaj delati na dvorišču ali v kavarni, manj bab na cesti pomeni manj nesreč, njeno poslanstvo je rojevanje otrok. In pika. Ima pa neko posebno pravico: sprememba spola je v Iranu dovoljena. Celo zaželena.
To je tako velika pravica, da si celo moški želijo postati ženske. Kar so na svoji koži lani občutile nasprotnice iranske „ženske“ nogometne reprezentance. Zabijale so gole, da je kaj, preigravale, kot da bi bile multiplikatorji Messija ali Ronalda, na igrišču bile močne kot Ibrahimović. Imele so trenirke, igrale v hidžabih, a za osem žensk so ugotovili, da so bili moški. No, ne povsem, bili so ravno v fazi preobrazbe iz moških v ženske. Enako bi lahko naredila Bulčeva, atribute ima vse. Hočem reči, da bi Bulčeva s preobrazbo iz ženske v moškega naredila na Irance dodaten vtis, saj so tamkajšnji muslimani na pravico spremembe spola zelo ponosni. Ni kaj. Kdo ne bi bil.
Zato so jo slovenski zadrti desničarji povsem neupravičeno napadli. Kar Bulčevi lahko zamerimo, je to, da se ni povsem zakrila. Muslimanski veleumi namreč pravijo, da se „lepota ženske vidi prav v njenem obrazu“. In namesto, da bi se vsa prelestna razkazovala po Zahodu, to počne v Iranu. Sramota, vam pravim. Violeta Bulc je tako naredila veliko napako. Ne zato, ker ni prišla v mini krilu, kot so nekateri nestrpneži zapisali na družbenih omrežjih, ampak zato, ker si ni oblekla burke. Si predstavljate, kako bi ji Iranci šele potem jedli z rok, Slovenija pa bi po njeni zaslugi oživela.
Gorenje bi prodalo v Iran nesluteno število gospodinjskih naprav (ženska mora pač biti za štedilnikom), proizvajalci vrvi bi proizvodnjo potrojili (v Iranu je zelo priljubljena usmrtitev z obešanjem), oživili bi lahko Muro (šivanje burk v mavričnih barvah) in še kaj. A je Bulčeva zamudila enkratno priložnost. Še posebej za tekstilno in čevljarsko industrijo. Po raziskavah, ki so jih opravili strokovnjaki, bodo muslimanske ženske do konca leta 2019 za oblačila in obutev porabile neverjetnih 484 miljard ameriških dolarjev. Škoda. Mogoče bo napako popravila naslednjič. In malo bolj zakrita v bolj primernih oblačilih. Čeprav italijanskih.
Oblikovalski duo Dolce & Gabbana je ravno predstavil svojo prvo linijo abaj, namenjeno muslimanskim ženskam. Lahko pa naveže stike z Melanie Elturk, ki je predsednica uprave blagovne znamke Haute hidžab.