Po objavi mastnih honorarjev glasila Ljubljana je bil avtor deležen ostrega napada ljubljanske mestne občine, češ da so objavljene navedbe žaljive in netočne. Pri tem nam celo očitajo, da smo objavili bruto bruto zneske namesto neto, zato naj bi bili tendenciozni. Dejstvo je, da smo objavili honorarje v zneskih, kakšne smo dobili iz kabineta župana uprave mestne občine in tudi navedli, da gre za bruto bruto zneske. Te zneske so nato sešteli in objavili podatke o tem, koliko so avtorji prispevkov lani prejeli za sodelovanje pri tem glasilu.
Glede na to, da poznamo tarife v časopisih, ki se prodajajo na trgu, so to zelo visoki zneski. Denimo 316,72 evra za uvodnik, ki se po številu znakov, kaj šele zahtevnosti ne more primerjati z uvodniki ali kolumnami v znanih slovenskih časopisih in revijah, je zelo veliko. Tudi če to spremenimo v 200 evrov neto, je to zelo veliko. Naj gospodje in gospe na mestni občini oziroma pri glasilu Ljubljana vprašajo na Delo ali Finance, lahko tudi na Reporter, pa jim bo vse jasno. Toda bistvena razlika med glasilom Ljubljana in omenjenimi tiskanimi mediji je v tem, da se morajo ti prodajati na trgu, sredstva za izdajanje glasila Ljubljana pa zagotavljajo meščani Ljubljane kot vplačniki mestnega proračuna. Če torej na mestni občini menijo, da je njihovo glasilo vrhunsko in da si ustvarjalci zaslužijo visoke honorarje, potem naj gredo na trg in se financirajo izključno s prodajo. Kupci so vedno najboljši ocenjevalci storitev.
Vsakdo, še zlasti pa novinar z dolgoletnimi izkušnjami, ima tudi pravico do svojega pogleda na kakovost in objektivnost nekega medija. Pri našem ogledovanju glasila Ljubljana smo opazili, da je zelo veliko prispevkov o uspešnih županovih projektih, pravzaprav pa ni mogoče prebrati kritike njegovih spornih odločitev. Prav mogoče je, da se bo kakšen od 1.500 izvedenih projektov župana Zorana Jankovića vpisal v zgodovino, zagotovo pa tisti, s katerimi se ukvarjajo organi pregona.