Revija Reporter
Slovenija

Zakaj Pahorjeva povezovalna drža ni več videti kot gola poza

30. nov. 2012 10:45 Osveženo: 10:01 / 09. 8. 2017

Deli na:

Možnost izbire med kandidatoma za predsednika države, kakršno imamo, je v bistvu izraz globoke iracionalnosti in protislovnosti sodobne slovenske družbe; je neizbežen plod vrednotnih in miselnih protislovij, v katere je ta družba ujeta.

Govorjenje o naši razdeljenosti in o potrebi po njenem preseganju je bilo vso zgodovino samostojne države večinoma samo parola za odvračanje ljudi od tega, da bi pogledali, od kod ta razdeljenost, kaj zares pomeni danes, na koncu pa tudi od tega, da bi sploh še razmišljali.

A stvari so se spremenile: predvsem z (najširše razumljeno) kulturo je v javnosti spet dobilo prostor odkrito pozivanje k nasilju, k »jemanju stvari v svoje roke«, moralno utemeljevanje sovraštva nad posameznimi družbenimi skupinami. Skratka: donosna teoretična proizvodnja fašizma, panoga, ki pri nas zagotovo ni v krizi.

V tem kontekstu pa Pahorjeva presegajoča in povezovalna drža ni več videti kot gola poza, ne glede na njegovo politično neuspešnost v preteklosti, abstraktne besede in populistične prijeme. Razpoloženje, ki ga skuša prebuditi na ta način, je navsezadnje pogoj za ustvarjalnost družbe, še več, za to, da sploh preživimo. In kdo je bolj poklican dajati takšna sporočila kot prvi državljan?