Zakaj je morala umreti Živa?

Objavljamo pretresljivo pričevanje varuške deklice, ki jo je iz 9. nadstropja bloka vrgel iztirjeni oče, nato pa je še sam skočil v smrt. Smilja Šakotić je le nemočno spremljala tragedijo, ki se je odvila v njenem stanovanju. Prav takrat, ko je odjeknila žalostna novica, da so petletno deklico Živo po treh dneh borbe za življenje odklopili od aparatov v Kliničnem centru, smo vstopali skozi vrata stanovanja, izza katerih so se zaslišale zlovešče besede Živine varuške Smilje Šakotić: »Marjan, danes je tretji dan, odkar si stopil pred Boga, kaj mu boš odgovoril? Mislila sem, da ti bom lahko oprostila, če bo Živa rešena …« A Živa se ni rešila. Ob spraševanu, kdo je kriv za strahotno dramo žrtvovanja, v kateri je oče pogubil lastno hčer, da je nato lažje sodil sebi, so oči javnosti čedalje bolj uprte v policijo.

Smilja, varuška male Žive, je bila glavna priča tragedije, ki se je zgodila v njenem stanovanju in pred njenimi očmi; v nedeljo je namreč povabila na videz srečno družino na pozen popoldanski obed: »Zelo smo se imeli radi, bili smo kot ena hiša, kadar so me prosili, sem popazila na Živo. Klicala me je babi, vsi so me klicali tako, zame pa je bila Živa moj zlati sonček …«

Kar nenadoma Smilja pretrga nit pripovedovanja in v joku silovito zakliče: »Živa, zakaj si me zapustila, Živa, moja Živa, zlato moje, zakaj ni raje ubil mene namesto tebe? Marjan, zakaj si to storil, bodi preklet! Zdaj ne boš nikoli več skupaj z njo, z mojo Živo … Njena dušica je pri onih, ki so jo imeli radi …«

Zadnja otroška igra
V svojem stanovanju je Smilja za Živo uredila otroško sobico z igračkami, Živa pa ji je takrat dejala: »Babi, ali bo to res samo moja soba?« Vanjo je na usodni dan tekla pred svojima staršema in varuško, nato zopet iz nje. Takrat je bila to še vedno vesela igra, in Živa je v smehu in v teku govorila: »Trije me lovijo, pa me ne morejo ujeti.«

Sledil je premor, v katerem je Živa za svojega očeta Marjana iz igračk skodelic pripravila kavo. Morda je takrat še upala, da bodo nadaljevali veselo tekanje, a se je vse začelo vrteti povsem drugače. Majhno, skrbno urejeno in pospravljeno stanovanje se je zlovešče in potihoma spreminjalo v vedno bolj grozečo past.

Ko je varuška Živini mamici Ameli v kuhinji postregla s kosilom, je Živin oče Marjan obsedel na kavču v dnevni sobi. Varuški je le odvrnil, da ne bo jedel, obenem ji je omenil, da že dva dni ne more jesti. Ko ga je pogledala, je videla njegov odsotni pogled, njegove oči so postajale steklene: »Bil je tako čuden, zagotovo je dobro vedel, kaj bo storil. Vse to je v sebi je kuhal nekaj dni, tega se ne pripravlja v zadnjih sekundah …«

Nenadoma se je pojavil v kuhinji ob mizi, po pripovedovanju varuške, ki je bila ob obujanju nedeljske tragedije čedalje bolj v krču, pa je postal zelo agresiven. Ni znano, kaj je izzvalo njegovo nenadno spremembo v obnašanju. Svojo ženo je pograbil za lase in jo odvlekel v sosednjo sobo, kjer jo je vrgel na kavč. Dejal ji je, naj skoči čez balkon, sicer jo bo vrgel on, ona pa mu je le odvrnila, da tega ne bo storila.

»Nato je bila povsem tiho, sploh se ni upala oglasiti, saj bi jo lahko takoj zadavil. Vmes je še poklical njenega očeta in ga po telefonu spraševal, kaj naj naredi z njegovo hčerko. Ob tem je imel že povsem steklene oči,« trdi varuška Smilja. Kljub obroču rok, ki so se stiskale okoli njenega vratu, se je Živini mamici uspelo izmuzniti in steči skozi vrata stanovanja: »Marjan je ob tem dejal, da dobro ve, da bo takoj poklicala policijo, zato je začel novo akcijo. Živo je stisnil v malo sobico z igračkami in ji rekel, zdaj mi pa ne boš ušla. Otrok je dobro vedel in slutil, kaj bo,« na glas zajoče Smilja. Njena pripoved se spet pretrga z vzkliki: »Marjan, kaj si storil, naj te bo sram, roko si dvignil na lastnega otroka …«

VEČ V TISKANI IZDAJI