Zakaj Danilo Türk ne more biti generalni sekretar ZN

Irina Bokova pa odpira podoben problem kot Danilo Türk: nerazjasnjene preteklosti (v Reporterju smo leta 2012 pisali, da je Tuerk moral vedeti za velikovški atentat leta 1979. Objavili smo tudi dokument). Irina Bokova pa prihaja iz dežele, ki je napravila še manj demokratičnih sprememb kot Slovenija, najsi se to sliši še tako nemogoče. 

Tema je vroča za vse dežele nekdanje vzhodne in srednje Evrope, ki so doživele komunizem. 

Objavljamo izvorno  besedilo članka, ki je izšel v najbolj branem hrvaškem političnem tedniku, Novo 7 dnevno.

ZAKAJ DANILO TÜRK NE MORE BITI GLAVNI TAJNIK OZN?

31. decembra 2016 leta se izteče mandat sedanjemu generalnemu sekretarju Ban Ki Moonu. Do tedaj bo nujno poiskati njegovega naslednika. Svetovni tisk si je nekako edin v tem, da bo kandidat tokrat prišel iz območja srednje in jugo-vzhodne Evrope. In da utegne biti ženska. Tri države so že nominirale svoje kandidate. To je storila Bolgarija (Irina Bokova), Hrvaška (Vesna Pusić) in Slovenija (Danilo Tuerk). A tri države, ki ponujajo kandidate, so prav tiste, ki so po kriterijih sodobnega zgodovinopisja odpovedale pri tranziciji. Stéphane Courtois v uvodniku v vodilno revijo za vprašanja komunizma in post-komunizma namreč ugotavlja. »V nekaterih deželah nekdanjega realnega socializma je tranzicija uspela. V baltskih državah se je odpor proti sovjetski okupaciji spajal z antikomunističnim prevratom. V drugih pa so se mlade partijske elite spreobrnile v parlamentarizem in se seznanile z zakoni tržnega gospodarstva. V Bolgariji, Romuniji ali v Sloveniji se je komunistična nomenklatura znebila najbolj problematičnih elementov iz prejšnjega sistema. Nato se je – v izvornem besede – reciklirala v novo »socialistično« in »demokratsko« elito, pri tem pa zadržala obsežen monopol na političnem, ekonomskem, pravosodnem in medijskem področju« (Stéphane Courtois, uvod v Večno vračanje komunistov, Communisme, Vendémiare, Paris, 2014, str. 6).

V največji možni meri se gornje besede nanašajo na Irino Bokovo. Njena biografija je presenetljiva. Ko je s pomočjo Putina in Obamine administracije kandidirala za direktorico Unesca, so v Bolgariji izbruhnili množični protesti žrtev komunističnega režima. V tej deželi so komunisti leta 1945 pobili med 200 000 in 250 000 ljudi. Oče Irine Bokove Georgi Bokov je po pričevanju virov sodeloval v okrutnem umoru slikarja Rajka Aleksijeva, pač zato, ker je risal Stalinove karikature. Kasneje je postal član CK ZKB ter urednik »Delavsekga dela«, propagandnega dnevnika pod partijskim okriljem. Viri pravijo, da je leta 1986 Irina Bokova na boulevarju Orion v Sofiji do smrti povozila 67. letno žensko. Njen oče je preko zvez v politični policiji dosegel, da so vsakršno preiskavo ustavili. Georgi Bokov je umrl leta 1889 ne da bi karkoli obžaloval. Po smrti so ga izključili iz bolgarskega novinarskega društva.

Irina Bokova je po očetovi zaslugi postala tipičen pripadnik partijskega »novega razreda« (M. Đjilas). Bila je članica komunistične partije, člen njenega aparata (razne funkcije v Ministrstvu za zunanje zadeve in skupščini pred letom 1990). Francoska elektronska enciklopedija jo označuje z besedami: »Bila je del bolgarske komunistične nomenklature«. Po tem se je preobrazila v »socialistko«. Irina Bokova je oseba, ki se pokriva s Courtoisovo definicijo »javnega delavca« v državi, koder tranzicija ni uspela: preobrazba je formalna, nekdanji aparat pa je zadržal večino monopolov, ki jih je imel pred letom 1990.

Za Vesno Pusić in Danila Tuerka lahko ugotovimo enako. Oba sta pripadnika »novega partijskega razreda« z backgroundom bodisi v partiji sami (Danilo Tuerk) bodisi v družinskem okolju, ki posameznika favorizira znotraj sistema (Vesna Pusić in njen oče Eugen Pusić). Ne Bokova, ne Pusićeva ne Tuerk bi ne bili, kar so, če bi v ključnem času njihovih karier ne bili deležni podpore partijskega ozadja, mutatis mutandis.

Pri tem je zelo pomembno, da pripadnikom »novega razreda« danes ni težko zastopati nečesa, proti čemur so v prejšnjih obdobjih svojega življenja nastopali.  Bokova se danes zavzema zoper terorizem in antisemitizem. Poznana je po svojih pronatovskih in proevropskih stališčih. A pred letom 1990? Jon Pacepa je v Rdečih horizontih razodel, kakšno vlogo so imele balkanske politične policije v organizaciji terorističnih dejanj v Evropi. Ali Agca je bil sodelavec bolgarske obveščevalne službe, ko je leta 13. maja 1981 streljal na Janeza Pavla II. Pred atentatom je bil en mesec v Sofiji. Celotno operacijo je vodil Zilo Vassilev, vojaški ataše na bolgarski ambasadi v Rimu. Vanjo bi se moral Ali Agca tudi zateči po atentatu. V svinčenih sedemdesetih letih je bil Georgi Bokov eden najpomembnejših ljudi v bolgarski partiji. Da ni nič vedel o atentatu? O tem in drugih? Da se do teh informacij ne bi dokopala njegova družina? Malo verjetno. Kdo pa je bil glavni sovražnik bolgarske (in siceršnje komunistične) nomenklature? Izrael, Nato in Evropska zveza. In kako Irina Bokova danes? Zavzema se za tisto, proti čemur so se  ona in njena družina še nedolgo časa nazaj borili.

Oče Vesne Pusić je bil »bio u sudstvu kvislinške tvorevine NDH pod čijom su rukom stradale tisuće žrtava« (hrvaška elektronska enciklopedija). Leta 1945 se je predstavil za »partizansku krticu unutar kvislinga« in od komunističnega režima potegnil vse možne časti (delo za OZN, članstvo v HANU...). V prejšnjem režimu je bila dejavna tudi Vesna Pusić: podpora Antu Nobilu za pravosodnega ministra (ustavil jo je – paradokasalno - šele Ivica Račan), nadalje njena vloga v umikanju dosjeja Perković z agende evropskih pravosodnih institucij (nemški mediji so pisali, da je bila tiralica za Josipom Perkovićem z internetnega portala nemške policije sneta zaradi njenega lobiranja) kažejo na pripadnost »novemu razredu« in bistven interes za ohranjanje njegovih povezav iz časa prejšnjega režima.

Z Irino Bokovo in Vesno Pusić je povezan tudi Danilo Tuerk. Leta 2007 je postal predsednik republike Slovenije, ker se je v volilni kampanji opredelil zoper partizansko resnico o enobeju. A ko je bil enkrat predsednik, se je vrnil na svoje izhodišče, na platformo SZDL-ja, v kateri se je izvorno oblikoval. Odlikoval je šefa tajne policije v komunističnem režimu (Tomaža Ertla), o žrtvah Hude jame se je izrekel kot o »drugorazredni« temi, vzporedno pa neštetokrat nastopil na partizanskih proslavah, grmel zoper ZDA in se slikal pod rdečo zvezdo. Napravil je vse, da »novi razred« ostane tudi v novih razmerah na oblasti. Mediji so leta 2012 razkrili, da je vedel za velikovški atentat (leta 1979 ga je v Velikovcu na Avstrijskem Koroškem organizirala Udba), nikoli ni razkril svojega premoženja. Resnice o svoji preteklosti (očetu) niti svojega premoženja ni razkrila tudi Vesna Pusić. Irina Nabokova ni daleč od omenjene paradigmatike.

Če bo mesto generalnega sekretarja OZN tokrat res pripadlo državam nekdanjega komunističnega tabora, mora kandidat priti iz dežel, ki so prelomile z nekdanjo ideologijo. Češka, Slovaška, Madžarska, Poljska, baltske države in še kakšna bi bila primernejša od trojice, ki je glede na vse povedano za najvišjo funkcijo na planetu kaj malo primerna.