Eden od naših in prominentnih slovenskih medijskih gurujev je zadnjič rekel, da je zdaj, ko je JJ razkrinkan, na vrsti vprašanje verodostojnosti medijev. S tem se strinjam, kajti če že mediji niso bili ravno verodostojni (no, dobro, so kaj spregledali, niso bili prav obveščeni), ko je šlo za objemanje našega predsednika vlade Boruta Pahorja z Gadafijem, pisali pa so samo o podarjeni kameli, ne pa tudi o tesnih stikih med menda demokratom Pahorjem in fašistom Gadafijem, morajo zdaj zaradi naših, ker se nam bližajo volitve, postati bolj verodostojni.
Potem so poleg ponarejanja arhivskih dokumentov hitro našli še zapis v neki knjigi, v katerem je nekdanji obrambni minister JJ obdolžen, da je prejemal podkupnino za ladje z orožjem, ki je šlo na Hrvaško in v BiH. To je rekel neki tip, neki raziskovalni novinar pa napisal v svoji knjigi. O tem hudem zločinu je spregovoril tudi nekdanji poslanec in preiskovalec trgovine z orožjem Rudi Moge, češ da so očitki o provizijah posameznikom obveljali za verjetne, nikoli pa niso bili nedvomno dokazani. Tako je naš Moge dokazal, da je lahko vse res, če pa ni, pa se mora človek zanašati na verjetnost. Sicer pa, saj veste, kaj je verjetnostni račun, zlasti v politiki to pomeni, da je treba verjeti v naše in nič dvomiti. Tudi novinarji in mediji, ki recimo dvomijo, so na poti v pekel. Dvomiti je greh, misliti drugače pa zločin!Še dobro, da so naši verodostojni novinarji ostali samo na ravni Pahorjeve kamele, ki so jo zasmehovali z njim vred, čeprav reva kot darilo ni bila nič kriva. Zdaj je menda v nekem veterinarskem azilu v Ameriki, in to je sreča, ker bi lahko v Libiji padla pod točo bomb in izstrelkov fašista Gadafija, s katerim se je naš predsednik vlade objemal, ko še ni vedel, da je Gadafi v resnici fašist in terorist, ker naši verodostojni mediji in novinarji o tem niso pisali in ker mu Udba – ne pretekla in ne sedanja – ni nikoli dajala posebnih poročil o tem, kdo je ta človek in kaj vse je že počenjal. Sem mu že mislil sestaviti nekaj dokumentov, pa me je postalo strah, da bi rekli, da je šlo za ponaredek. Če pa Pahor ni bil obveščen, potem mu ni mogoče prav nič očitati.
Ko je prvič šel k fašistu Gadafiju, da mu podari sprehajalno palico tovariša Tita, je šel delat biznis, ko pa delaš biznis, je pač – kot je pred dnevi poudaril – treba imeti v sebi neko ravnovesje: se pravi, vedeti moraš, kdaj se s fašistom pogovarjaš, če ti da biznis, in kdaj ne, če ti tega ne da. Tako sem svojega predsednika vlade jaz razumel. Možnost pomote pri mojem razumevanju je plus minus nič odstotkov. Tretja različica, da se s fašistom pogovarjaš za biznis, a ti ga ne da, pa ni verodostojna za resno razpravo.
Če bi Pahor ne ravnal v smislu svoje teorije ravnovesja, tudi ko gre za fašiste in teroriste, potem bi lahko ogrozil milijonske posle v tej sicer lepi deželi, ki je zdaj manj lepša, ker so jo Gadafijevi fašisti malo ruinirali. Dobro je, da so mediji v glavnem tudi v ravnovesju, saj bi bilo precej bolj neprijetno, če bi se na primer poglobljeno začeli ukvarjati z vprašanjem, zakaj smo naši v letu naše vladavine 2009 in 2010 fašistu Gadafiju pošiljali prepotrebno orožje, s katerim danes brani med drugim verjetno tudi naše zgodovinske revolucionarne vrednote, ki jim desničarji neresnično pravijo povojni pomori oziroma s krvavo revolucijo nad lastno ljudstvo. Samo da so bili to takrat komunistični zločini, pravijo lažnivi zgodovinarji, pri Gadafiju pa gre zdaj za afriški način socialističnih zločinov, ki jih je tip delal že štirideset let, a o tem v arhivu ni pisnih sledi.
V resnici pa vse to nima nobene zveze z realnostjo, ker nas prav nič ne briga, kaj se je dogajalo pred tridesetimi, štiridesetimi, šestdesetimi leti in še prej! Časi so taki, da še tega ne vemo, kaj se v resnici dogaja danes, a tega o danes ni v nobenem arhivu. Res pa je, da naši delajo jutri kar brez arhivov, brez analiz, kar na pamet. Res ni časa za to, da bi bili malenkostni.
Zato moramo biti hvaležni našim medijskim gurujem in drugim iz laboratorija naših moralnih vrednot in zavez, da nas opozarjajo na to, kaj je naše delo in kako moramo misliti. Ali kaj si moramo o čem ali kom misliti. To je dobro, da človek ne izpade nedonošenček in bedak in ker se ve, da imajo naši prav, da ničesar ne prepuščajo naključju – še zlasti ker so čez slabo leto in pol že nove volitve. Ko je na primer prišel na svetlo poročilo Wikileaksa, kjer je pisalo, da je Pahor pri Obami izsiljeval petminutni fototermin za kakšnega zapornika iz Guantanama, je moj predsednik vlade to odločno zanikal. Nekaj tednov kasneje je šel na fototermin k Obami, potem pa povedal, da bomo pri nas spremenili zakon, da bomo lahko sprejeli kakšnega zapornika iz Guantanama.
Se je torej Borut Pahor zlagal? Se ni, ker je naš, kar je povsem zadosten argument. Poleg tega je treba vedeti, da se tako Slovenija geostrateško neposredno postavlja v osrčje boja proti mednarodnemu terorizmu, h kateremu pa po pomoti nekaj časa ni štela Mubaraka, Gadafija in še nekaterih novodobnih Hitlerjev. So bili pač naši.
P. S.: Pri nas ne more biti ne Egipta in ne Libije, ker je še premrzlo.