Za zločine Udbe, za katere vedel tudi Milan Kučan, ovaden Silvo Gorenc

Stjepana Crnogorca so poleti 1972 ugrabili v avstrijskem Salzburgu, ga ilegalno prepeljali v Slovenijo in ga po zaslišanju likvidirali. Pri izvedbi akcije naj bi sodelovalo devet uslužbencev SDV, vsi so slovenski državljani. Kot navaja Leljak, umor v Avstriji ni zastaral, tamkajšnji organi pregona pa naj bi se že začeli zanimati za zločin. »V primeru, da bo tudi Republika Hrvaška sprejela ustavno spremembo o nezastaranju tovrstnih kaznivih dejanj, bo zaradi vpletenosti v umore hrvaških državljanov preganjano več kot 50 slovenskih državljanov,« še navaja Roman Leljak, ki dodaja, da so ohranjeni vsi osebni predmeti nesrečnega Crnogorca ter tudi zvočni zapis njegovega zaslišanja in rokopis njegove izjave, ki jo je pred usmrtitvijo podal slovenski SDV.

Po pisanju tedanjih hrvaških disidentov v tujini, se dolgo ni vedelo, kako in kje je končal Crnogorac. Priče so povedali, da je v Salzburgu sedel v avtomobil dveh neznancev in se ni nikoli vrnil. Istega poletja je bila v Italiji umorjena tudi družina Ševo. Takrat je bila s strelom v glavo likvidirana tudi devetletna deklica Rosemarie Ševo.

»Vsako akcijo v tujini je po pravilniku odobril načelnik zvezne Udbe, ki je tudi koordinirala akcije,« je pred meseci za Reporter dejal publicist Igor Omerza, ki raziskuje delovanje nekdanje jugoslovanske tajne politične policije: »Drugače ni moglo biti. Nihče ni mogel take akcije speljati na lastno pest.« Šef zvezne službe državne varnosti (SDV) ali Udbe je omenjenih likvidacijah bil Slovenec Silvo Gorenc, danes član SD in Stanovnikove borčevske organizacije.

Silvo Gorenc, 83-letni upokojenec iz Krškega, je funkcijo načelnika zvezne SDV opravljal od marca 1972 do oktobra 1974. Kot je pred leti dejal, je imel malodane humanitarno poslanstvo – vodil je jugoslovanske delegacije SDV v tujini. Njegovo ime se je v povezavi z zločini SDV prvič omenilo pri odkrivanju primera Vladimirja Dapčevića, ki ga je SDV 8. avgusta 1975 s pomočjo romunske tajne službe DIE ugrabila v Bukarešti. Njegova prijatelja Aleksandra Opojevića in Đoka Stojanovića so ubili, njuna trupla pa našli šele leta 2002.

Za Gorenčevo kariero je bilo ključno leto 1965, ko je bil sodelavec CK ZKS, Stane Dolanc pa pride za člana CK ZKS. Postala sta tesna sodelavca in zaveznika, oba sta bila zagrizena komunista, ki sta zagovarjala avtoritativno vladanje. Gorenc se je tudi s pomočjo Dolanca, ki se je takrat posvečal predvsem karieri znotraj partije in ki je imel zaveznika v Edvardu Kardelju, hitro prebijal po lestvici. Ko je postal pomočnik, je bil leta 1968 imenovan za namestnika notranjega ministra, maja 1969 je že notranji minister, potem ko se je v sumljivih okoliščinah na smučanju na Krvavcu smrtno ponesrečil njegov predhodnik Slavko Furlan.

Tudi Dolanc, ki je že sodeloval z vojaško kontraobveščevalno službo (KOS) in bil njen »honorarec«, je kot ljubljenček komunističnih elitnežev hitro napredoval. Leta 1969 je postal član CK ZKJ, s svojim razmišljanjem pa se je prikupil celo Titu. Kmalu postane sekretar predsedstva CK ZKJ, leta 1971 organizira znamenito sejo predsedstva zvezne partije v Karadžordževu, kjer obračunajo s hrvaškimi liberalci. Dolanc se zelo izkaže in Tito ga kasneje celo odlikuje z redom junaka socialističnega dela.  Gorenc se v tem času ukvarja z liberalnimi študenti.

Dolanc, ki je postal znan po besedah, da »smo v tej državi na oblasti komunisti«, je v začetku sedemdesetih let počasi prevzemal zvezno Udbo v svoje roke. Takrat je bila najboljša in logična izbira Silvo Gorenc, ki je bil že marca 1972 imenovan za načelnika zvezne SDV. S tem je Dolanc na nek način tudi rešil Gorenca, saj bi ga jeseni istega leta utegnilo odplaviti skupaj s Kavčičem, Posavčan pa je bil za partijo preveč dragocen.

Od takrat naprej so nad Udbo bedeli »slovenski bratje v krvi«, kar je godilo tudi Titu, saj ni zaupal ne Hrvatom, ne Srbom, naveza izpod Alp pa se je izkazala tudi za najbolj učinkovito v vsej zgodovini zvezne Udbe pri likvidacijah sovražnikov komunistične Jugoslavije. Gorencu, ki je ostal šef do oktobra 1974, je namreč do leta 1978 sledil Martin Košir, temu Mitja Kraigher in Dolanc, ki je bil tudi zvezni notranji minister med leti 1982 in 1984. V teh dvanajstih letih so Udbini morilci v tujini pobili najmanj 38 sovražnikov komunistične Jugoslavije. To je skoraj polovica vseh, ki jih je v tujini Udba dokazano likvidirala od leta 1945 do leta 1989.

Ko je svoje poslanstvo v  zvezni Udbi opravil (v času njegovega mandata so v tujini likvidirali najmanj osem ljudi), se je posvetil skrbi za gospodarsko zaledje partije, vendar je ostal politično aktiven. V osemdesetih letih je bil župan Krškega, nadziral je gradnjo elektrarne v Brestanici in bil dolgoletni direktor papirnice Videm iz Krškega. Bil je tudi župan Krškega, kasneje občinski svetnik na listi SD.