Ali je bila takoj po 2. svetovni vojni svoboda tiska? Ali je takrat obstajala cenzura? Je partija prebirala prve odtise časopisov, preden so šli v tisk? Bralec Nejc nas je opozoril, da je na ta vprašanja skušal odgovoriti novinar POP TV Jure Brankovič v svoji diplomski nalogi z naslovom Slovensko časopisje med dvema blokoma (1947–1953). Avtor na podlagi arhivskega gradiva (zapisniki sestankov komisij Agitpropa in podkomisije za tisk fonda centralnega komiteja ZKS, razne okrožnice Agitpropa) ter pričevanj »partizanskih« novinarjev Cirila Štera (Tanjug) in Dušana Benka (Ljudska pravica in Tanjug) ugotavlja, da so bili takratni medijski delavci pač navajeni upoštevati ideje, da so bili zelo previdni in da skrajna oblika cenzure (pregled prvih odtisov časopisov) zagotovo ni obstajala. »Na podlagi pogovorov in literature lahko sklepamo, da je bilo slovensko časopisje v primerjavi z ostalimi republikami kar svobodno,« je še zapisal televizijski »ekspert« za korupcijo, ter da so razna navodila partije, kako se nekatere stvari v medijih pravilno obravnavajo (recimo zadeva Kocbek), sicer v nasprotju s svobodo govora in demokratičnimi načeli, vendar jih povojni čas »deloma opravičuje«.
Težava je, da je po 2. svetovni vojni komunistična oblast dolgoletne ugledne slovenske časopise (kljub prizadevanjem meščanske inteligence, kolikor jo je pač ostalo in ni bila pometana v jame) preprosto prepovedala (Slovenec, Dom in svet), drugih »opozicijskih« časopisov pa sploh ni bilo, kar je seveda prvovrstna cenzura v najhujši možni obliki. No, bila sta dva časopisa, in to verska – mariborski Verski list in ljubljansko Oznanilo. Da sta sploh začela izhajati, ima največ zaslug slovenski pisatelj, akademik in duhovnik Fran Saleški Finžgar, ki so se ga povojni oblastniki vendarle malo bali. On je tudi prevzel komunikacijo z Borisom Kidričem in pozneje Borisom Kraigherjem (pisma hrani Teološka knjižnica v Ljubljani).
Sprva je bilo mišljeno, da bo začela izhajati nova katoliška revija Sejavec, ki bi nadaljevala tradicijo krščanskosocialnih publikacij med obema vojnama (Križ, Dejanja, Križ na gori). Ko je bilo vse pripravljeno za prvo številko, so morala besedila »v preverko« k Borisu Kidriču, ta pa je začel odlašati s soglasjem za izdajo revije. Medtem se je takratni generalni vikar ljubljanske škofije Anton Vovk dogovoril z notranjim ministrom Zoranom Poličem, da bodo lahko izdajali skromen tednik na štirih straneh z imenom Oznanilo. Toda spet je posegel Kidrič in zahteval, da je izdajatelj škofijski ordinariat, saj posebnega založništva, kot je bilo to običajno, ne potrebujejo.
Polena pod noge so tako Oznanilu kot Verskemu listi metali ves čas, dokler sta do leta 1952 izhajala. Zelo so jima omejevali papir, tako da je začetna naklada (70 tisoč), ki so jo v hipu prodali, padla na 10 tisoč. Na koncu so tiskanje prepovedali, čeprav sta imela oba tednika (in kasneje štirinajstdnevnika) izključno versko vsebino. Kraigher je junija 1952 napisal Finžgarju, da je šlo pri zahtevi Kidriča, naj bo izdajatelj ordinariat, »za jasno izraženo misel, da dokler bo ljubljanski ordinariat vodil politiko normalnih, lojalnih odnosov do oblasti, mu dajemo na razpolago naše tiskarne«.
Tako Oznanilo kot Verski list sta ugasnila. Pogrom proti katoliškemu tisku sta preživeli le revija Nova pot in leta 1952 ustanovljeni verski list za Goriško Družina. Ta je pozneje postala uradno glasilo Rimskokatoliške cerkve v Sloveniji, kar pa se je zgodilo šele leta 1964, ko je vodstvo cerkve na Primorskem prevzel škof Janez Jenko in izročil tednik Družina v last vseh treh slovenskih škofij.
Če za Brankoviča verski in katoliški tisk ne spada med slovensko časopisje, ker pač ni uradni partijski, potem cenzure v opisanem obdobju (1947–1953) najbrž res ni bilo.