Za nas ali za zanamce?

Poslanci bodo kmalu pritrdili ratifikaciji protokola o članstvu Hrvaške v Natu. Kot kaže, z dvotretjinsko večino. Hrvaški premier je zadovoljen, prav tako preostala Hrvaška. A smo spet smo pri stari zadregi – meji z južno sosedo. Kakšno naj bo naslednje soglasje slovenske politike, ki je pred božičnimi prazniki z enotnostjo in odločnostjo pritegnila pozornost nekoliko presenečene Evrope? Do zdaj je v Sloveniji videla pridno in poslušno novinko.

 

Slovenska strategija je stanje na dan 25. junija 1991. Že v času, ko je bila na Brionih leta 2005 sprejeta izjava, ki se je sklicevala na ta datum, je bilo jasno, da bo izhodišče za prihodnje soočenje s sporom. Seveda imata obe državi pravico povedati, kakšno je bilo takrat stanje (ni jih malo pri nas, ki mislijo, da ima to pravico le slovenska stran), ne moreta pa uporabljati zakonov in podzakonskih aktov, ki sta jih sprejeli po tem dnevu. Zato predlog, da teh dokumentov Hrvaška ne bi smela prinesti pred tretjega, ki bo razsojal v sporu, sam po sebi zanje ne bi smel biti problem. Kajpada gre najprej za prestiž, še prej pa tudi za to, da ne vemo, kdo in o čem bo pravzaprav ta tretji (arbitraža, sodišče) razsojal in kaj bo počel s prejudici. Priseganje na stanje 25. junija za Slovenijo že pomeni načelo pravičnosti pri sojenju, ki ga Hrvaška zavrača. Marsikaj, kar je počela po tem datumu z mejo, je za nas, ki bi bili lahko povabljeni na referendum, nepravično in enostransko. V tistih slavnih rojstnih dneh obeh držav ni bilo nikakršne zaščitne ekološke ribolovne cone, ki jo soseda prikazuje tako, kot da Slovenija nima pravice, da razglasi svojo ekonomsko cono. In kot da se ni zavezala, da za Italijo in Slovenija ta cona ne velja.

Ni jih malo, ki so vrgli puško koruzo in pravijo, naj se mejno vprašanje zamrzne. Če je treba, tudi za desetletja. Ti slovenski politiki v včlanjevanju Hrvaške v EU ne vidijo priložnost za njegovo rešitev. Zakaj ne, ni težko pojasniti. Ker pelje v zaostrovanje odnosov s Hrvaško, nekoliko pa tudi s politiko EU, za katero je to le predvsem motnja, kot smo lahko slišali, na zahodnem Balkanu. Prvi in najtežji korak, ki skoraj nima primere v zunanji politiki, je bil narejen. Zdi se, da poti nazaj ni več. Igra odločne članice, ki je šele v tej nepopustljivosti pripravljena popuščati, se je začela. Vprašanje je le, kakšen je cilj. Ali želimo izpred obličja EU le pospraviti akte, ki tako ali drugače prejudicirajo mejo, ali pa gre za tršo igro (a tudi ta mora imeti zavore in ravnovesja), s katero bi državi oziroma vladi pred nadaljnjim približevanjem Hrvaške EU vsaj stopili na zavezujočo pot določitve meje in je ne bi prepuščali zanamcem. O tem od novega ministra in predsednika vlade še nismo slišali kaj omembe vrednega.