Na začetku lanskega leta so se v Sloveniji po novem zakonu začeli registrirati prvi lobisti. Zdaj jih je že 59, toda, kot pravijo, je lobiranje le manjši del njihovega posla. Raziskali smo, s čim vse lobisti služijo, za koga lobirajo, kolikšen del zaslužka dobijo od države.
Kaj imajo skupnega Andrej Drapal in ameriška igralniška veriga Harrah's Entertainment, Miloš Čirić in Agrokor, Nevenka Črešnar Pergar in kanadska investicijska družba, Mile Šetinc in radijska mreža Infonet?
Pri vseh gre za lobiranje, te osebe so lobisti, družbe pa naročniki lobiranja. Slednja beseda je imela in deloma še vedno ima na Slovenskem pridih nečesa skrivnostnega, spornega delovanja, pogosto na robu zakona ali celo čezenj. Deloma je lobiranje demistificiral zakon o integriteti in preprečevanju korupcije (ZINTPK), ki je začel veljati sredi leta 2010 in je določil register lobistov, vpis vanj je obvezen.
Ljudje lobiranje pogosto napačno razumejo tudi kot svetovanje pri poslovanju, delo na področju odnosov z javnostjo, informiranje. In zakonska ureditev? Po ZINTKP je lobiranje vsako nejavno vplivanje na odločanje državnih organov, organov občin ter nosilcev javnih pooblastil pri obravnavi in sprejemanju predpisov in drugih splošnih aktov. Poleg tega gre za vplivanje na prej omenjene organe pri odločanju o drugih zadevah, razen v sodnih in upravnih postopkih. Vsaj nejavni stik lobista z lobiranci, po katerem skušajo vplivati na vsebino ali postopek sprejemanja odločitev, šteje za lobiranje. ˝
Zoran Thaler, ponesrečeni lobist
V praksi bi lobiranje torej pomenilo predvsem vplivanje na predsednika vlade, ministre, poslance državnega zbora, župane, občinske svetnike, ljudi iz zbornic; gospodarske, kmetijske, obrtne, zdravniške …; sindikate, zavod za pokojninsko zavarovanje, ZPIZ, razne javne agencije. Zanimalo nas je, katere konkretne posle lobiranja izvajajo oziroma so izvajali slovenski lobisti, kdo so lobiranci, kdo naročniki, koliko za to dobijo plačila.
Andrej Drapal, nedavno je lastniško izstopil iz Pristopa, družbe za komunikacijski menedžment, je eden od 59 registriranih lobistov v registru pri komisiji za preprečevanje korupcije pod vodstvom Gorana Klemenčiča. Pravi, da je legalni trg lobiranja v Sloveniji zelo šibek. Ker se vsi med seboj zaradi majhnosti države poznajo, mnogi zmotno mislijo, da bodo po znancih lažje lobirali in zadeve reševali na enostaven način. Zaradi tega tudi Slovenci redko skušajo lobirati pri ljudeh iz organov Evropske unije, saj so prepričani, da mora biti vse po domače.
Angažma nekdanjega poslanca v Evropskem parlamentu Zorana Thalerja, ki je v zameno za sto tisoč evrov vložil dopolnila na predloge zakonov v zvezi z bančništvom, po mnenju Drapala ni lobiranje, temveč korupcijska zadeva. Thaler sicer ni prejel denarja, za nos sta ga potegnila britanska novinarja, protikorupcijska komisija pa je v njegovem delovanju ugotovila sum korupcijskega kaznivega dejanja, zaradi česar je odstopil.
Drapal je v preteklosti, ko lobiranje v Sloveniji še ni bilo zakonsko urejeno, lobiral za ameriško igralniško verigo Harrah's, ki je imela v načrtu na Goriškem vložiti okoli milijardo evrov za gradnjo velikega zabavišča. Šlo bi za največjo neposredno investicijo v zgodovini Slovenije, skupaj z večjim hotelom, ogromno igralnico, kongresnim centrom… Drapal je zanje lobiral v okviru Pristopa, angažiranih je bilo več ljudi, med drugim so lobirali na ministrstvu za finance, tudi pri drugih odločevalcih. Zadeva je padla v vodo zaradi nasprotovanja na lokalni ravni, čeprav je Drapal organiziral nekaj sestankov med ljudmi iz družbe Harrah's in lokalnimi prebivalci.
VEČ V TISKANI IZDAJI
