Za Karla Erjavca prihaja čas polaganja računov za vse burke, cirkuse, drame

Medtem ko v arbitražni aferi predsednik vlade rešuje, kar se rešiti da, njegovemu prvemu koalicijskemu partnerju roje po glavi ugibanja, kdo mu streže po življenju (s katerimi »mehurčki«) in pričakuje njegov odstop. In tako mimogrede, prihajajoč na vladno sejo, razglasi veliko zmago slovenske diplomacije še bolj pompozno, kot jo je na velenjski lokalni televiziji. A nastopil bo čas polaganja računov za marsikaj, kar se je dogajalo v Mladiki.

Karl Viktor Erjavec je zadnji, ki bi si lahko lastil »zmago«. Pravzaprav je bil že izključen, saj ga ni bilo poleg, ko so iskali naslednika okuženega arbitra Jerneja Sekolca. Ko bo arbitraža (bolj) na varnem, bo prišel na vrsto za plačilo. Njegovo »penzionersko« izrazoslovje, resničnostni šovi, burke, cirkusi, drame, klene in vse epske zgodbe se približujejo epilogu. Ne bo pomagalo, če se razglaša za grešnega kozla oziroma žrtveno jagnje in s prstom kaže na opozicijo. Je prototip prevzetne, same sebe polne diplomacije na eni strani in udinjanja na drugi.

Priznamo mu lahko, da je skrajno pragmatičen in racionalen politik, ki vrhunsko skriva svoje mojstrstvo. Zlahka se je prilagodil levemu vdoru v stranko in iz svoje nekdanje največje nasprotnice, dolgoletne voditeljice upokojenskih društev, napravil ideološko voditeljico, v svojih rokah pa ohranil politično organizacijo. Prav naveza z društvom upokojencev mu je omogočila, da se je dokopal do prvega evropskega poslanca.  

Razen Erjavca Desus nima vidnejših osebnosti. Njegov kadrovski bazen je še vedno plitek, zato se je stranka raje nekaj časa otepala vidnejših položajev. Najprej je menjal stranke, nato ministrstva. Po volitvah 2004 je postal obrambni minister desne Janševe vlade, dobil varovanje in šoferja, to pa je standard, od katerega se je težko poslovil. A se je moral, ker mu v Pahorjevem levem trojčku niso namenili državotvornega resorja. Pahor ga je celo nagnal iz vlade, a Desus si ni drznil niti pomisliti, da bi jo zato zapustil. Cena Erjavca in Desusa je vnovič poskočila, ko je leta 2012 postal zunanji minister v drugi Janševi vladi.

Ga bo torej Miro Cerar vrgel iz vlade? Kot rečeno, razumljivo je, da to vprašanje zdaj ne more biti na premierjevem dnevnem redu. Tudi opozicija je še na preži. Erjavčeva politična moč je v tem mandatu precej večja, a zunanjepolitična blamaža, ki ji ni para v zgodovini slovenske diplomacije, zakuhala pa se je v njegovi hiši, ima posledice, ki jim lahko komaj izmerimo dalj. Milan Brglez, predsednik državnega zbora in podpredsednik SMC, je na vprašanje o odgovornosti zunanjega ministra izmuzljivo odgovoril: »Objektivna odgovornost je posebno vprašanje, in Slovenija ima svoje standarde glede tega.« Tudi prav, samo da vemo. Zaradi spreminjanja standardov Slovenije je nastala SMC. Vidimo, da se jim je prilagodila. Ali je to, da vodja diplomacije krije oziroma prikrije početje veleposlanice v Parizu Veronike Stabej, tudi slovenski standard, pred katerim lahko le otrpnemo?