Več ameriških diplomatskih depeš, ki jih je te dni objavil WikiLeaks, govori tudi o slovensko-hrvaških odnosih in dogajanju v zvezi z njunim sporom o meji. V nobeni od njih sicer ni objavljeno kaj bistveno novega ali "tajnega". Gre predvsem za poročila in mnenja ameriških diplomatov o poteku in reševanju spora.
O odnosih med Slovenijo in Hrvaško govorijo predvsem depeše z veleposlaništva v Zagrebu, ki spor o meji večkrat označujejo za dolgoletnega in težko rešljivega. Leta 2004 so pred slovenskimi parlamentarnimi volitvami ameriški diplomati zapisali, da se spor dolga leta vleče, ker Slovenija vztraja pri samopodobi, da je pomorska država, Hrvaška pa trpi zaradi manjvrednostnega kompleksa do Slovenije.Leta 2006 je ameriško veleposlaništvo v Zagrebu v eni od depeš zapisalo celo, da se je "vsakoletni poletni prepir o meji končal prijateljsko".
Kot preboj v reševanju dolgoletnega spora je veleposlaništvo 27. avgusta 2007 ocenilo srečanje bivših premierov Slovenije in Hrvaške, Janeza Janše in Iva Sanaderja, na Bledu, kjer sta se, kot navaja depeša, dan prej dogovorila, da se bosta za reševanja spora o meji obrnila na Meddržavno sodišče (ICJ) v Haagu.
Kot navaja depeša, sta državi soglašali, da bo sodišče obravnavalo mejo na morju, ki je nikoli ni bilo, ter sporne točke kopenske meje. Ostale dvostranske probleme, kot je vprašanje deviznih prihrankov hrvaških varčevalcev v bivši Ljubljanski banki in vprašanje lastništva v nuklearki Krško, pa bosta Slovenija in Hrvaška še naprej urejali v dvostranskih pogajanjih.
Kot še navaja depeša, je Sanader podporo za omenjeni dogovor v saboru dobil, še preden sta se srečala z Janšo, ker se je zavedal, da je njegov predhodnik Ivica Račan sklenil dogovor (ki je bil kasneje zavrnjen v saboru, op.a.) z bivšim slovenskim premierom Janezom Drnovškom brez predhodne razprave v parlamentu.
Namestnica ameriškega veleposlanika Vivien Walker je v poročilu ocenila, da je bila Hrvaška kot kandidatka za vstop v EU pod pritiskom, da bi uredila odprta vprašanja s Slovenijo, ker bi lahko med slovenskim predsedovanjem EU v prvi polovici leta 2008 pogajanja trpela. Walkerjeva je še poročala, da namerava Hrvaška uveljaviti svojo ekološko-ribolovno cono (ERC) kljub pomislekom Italije in Slovenije, saj da je prepričana, da bo ločila vprašanja meje od pogajanj z EU, vključno z ERC.
Konec oktobra 2008, ko je Slovenija blokirala štiri hrvaška pogajalska poglavja, je takratni ameriški veleposlanik v Zagrebu Robert Bradke ocenil, da hrvaška vlada v javnosti poskuša zmanjšati pomen slovenske poteze. Kot je opisal, so jim predstavniki hrvaškega zunanjega ministrstva v zasebnih pogovorih izražali jezo in frustracije, ker je odhajajoča slovenska vlada blokirala pogajanja. Izrazili so upanje, da bo nova slovenska vlada opustila tak pristop, ki so ga viri tako iz Hrvaške kot EU označili kot slovensko izkoriščanje hrvaških pogajanj za izvajanje pritiska na Zagreb glede spora o meji.
Ameriški diplomati so sicer ocenili, da je,možnost za izbruh nasilja med državama kljub številnim provokacijam z obeh strani majhna. Ta ocena je veljala tudi po prijetju slovenskih poslancev, ki septembra 2004 hrvaškim policistom ob prečkanju meje niso želeli pokazati dokumentov.
Po podpisu arbitražnega sporazuma o načinu reševanja vprašanja meje v začetku novembra 2009 pa je ameriški veleposlanik v Zagrebu James Foley poročal, da na Hrvaškem nad tem sporazumom ni nihče navdušen. Celo privrženci vidijo sporazum o ad hoc arbitraži kot pihanje na dušo slovenskim interesom ter kot "nujno zlo" za vstop Hrvaške v EU, je zapisal Foley.