Vzpon slovenskega zla stoletja

Bliža se 70. obletnica konca druge svetovne vojne, še prej pa bo tudi dan slavljenja (najbolj bučno pred dvema letoma v Stožicah) ustanovitve OF. Nedavno je predsednik borčevske organizacije Tit Turnšek v nasprotju z mednarodnim pravom in temeljnimi civiliziranimi normami vojne tudi zločine upravičeval z »zakonom vojne«. Da se pravzaprav slavi skrajno nasilno uzurpacijo oblasti v času okupacije, je pokazal zbornik razprav O vzponu komunizma.

Zbornik O vzponu komunizma je uredil zaslužni profesor ljubljanske univerze Lovro Šturm, izdala pa sta ga Inštitut Karantanija in Inštitut Nove revije. Prodajajo ga v vseh knjigarnah in na spletni strani casnik.si

Uredil ga je zaslužni profesor ljubljanske univerze Lovro Šturm, izdala pa sta ga Inštitut Karantanija in Inštitut Nove revije. Avtor spremne besede in zgodovinar Stana Granda vidi v njem spodbudo za zdaj zastalo, a nujno poglobljeno, na temelju novih raziskav in pogledov sproženo strokovno in dialoško razpravo o obdobju vzpona komunizma. Pogreša kritično refleksijo filozofov, sociologov, pravnih zgodovinarjev, literatov pa tudi psihiatrov. Ne nazadnje sta se  po komunizmu zgledovala nacizem in fašizem.

Ni sintetične monografije o partiji

Granda je na kratko pregled dosežke zgodovinske stroke pri analizi vzpona komunizma na Slovenskem. O njem vemo premalo, večjo pozornost fenomenu komunizma nista namenjala ne Evangelist Krek in ne Aleš Ušeničnik, tudi nekdanji Inštitut za zgodovino delavskega gibanja ni pripravil znanstvenokritične sintetične monografije o KPS. Razlog? Vodilni slovenski komunisti zgodovinarjem niso zaupali, ker so se bali lastne preteklosti, meni Granda. Delno sintezo za prvo polovico druge svetovne vojne pomeni delo Vide Deželak Barič KPS in revolucionarno gibanje 1941 –1943 (2007). Zgodovinsko komisijo CK je v zdajšnjih časih zamenjala zgodovinska komisija nekdanje zveze borcev, »ki je povzročila tako enoglasnost ali ʻglajhšaltengoʼ v delu stroke oziroma eni izmed inštitucij, ki je ni bilo niti v času najtršega komunizma.«

Granda vidi problem že v terminologiji. Na primer narodnoosvobodilni odbori nimajo nič skupnega z narodom, dokaz je Ljudska armada, ki so jo drugod po Jugoslaviji imenovali Narodna armija. Pogreša podrobnejšo obravnavo salonskih komunistov Kidriča, Kardelja, Kraigherja, Vrhunca …, »ki jih je intelektualna moda iz buržoaznih krogov zanesla v komunistične vrste«. Med prvimi zapisi o komunizmu omenja pesem Od komunistov, ki jo je v Drobtinicah leta 1850 objavil Slomšek, njen avtor (na to ga je opozoril Igor Grdina) pa je bil župnik na Rečici Jožef Lipold - Ročički. Lavantinski škof  se tako uvršča med prve slovenske protikomuniste. Na koncu se tudi kritično zadrži ob knjigi Alaina Besançona Zlo stoletja. Besançon premalo pozna nekdanje komunistične države, Granda se sprašuje, ali ima predsodke do kristjanov, moti pa ga tudi, ker fašizem zanj ni totalitarizem.

Od Vukovarskega programa do Dolomitske izjave

»Medtem ko je Kocbek lahko odgovoril škofu Rožmanu na njegove dvostavčne pomisleke o eseju (Premišljevanje o Španiji, op. a.) in je lahko tudi izdajal Dejanje, pa mu Kardelj po vojni ni dopustil, da bi Dejanje ponovno izdajal in da bi mu lahko javno odgovoril na njegovo izjavo, da je ʻza nas v bistvu ničlaʼ.« Tako ustavni pravnik Rudi Kocjančič v prispevku Od Vukovarskega programa do Dolomitske izjave nazorno pokaže stanje demokracije v tridesetih letih, ki ga del zgodovinarjev še vedno »krivi« za komunistično revolucijo. Zadrži se pri partijskem prevzemu vseh strateške funkcij v OF in pri načinih, kako se je znebila zaveznikov. Glede usmrtitev Toneta Tomšiča, Lamberta Ehrlicha in Aleša Stanovnika se sprašuje o odgovornosti Edvarda Kardelja za njihovo tragično usodo v t. i. drugi fazi revolucije. Med drugimi podrobnosti, ki kažejo na njegovo odgovornost, navaja njegovo pismo Titu avgusta 1941: »V vojni se ne smemo bati uničevanja celih vasi. Teror bo brezpogojno dovedel do oborožene akcije.« Daljšo razpravo sklene s pozivom, naj Janez Stanovnik, ki je ob devetdesetletnici izjavil, da je po vojni, torej dve leti po podpisu Dolomitske izjave, obstajal »komunistični totalitarni sistem«, razkrije in obsodi vse tiste, ki so zlorabili OF in partizanski upor proti okupatorju.

Prispevek Aleksandra Bajta (prvič je bil objavljen v nadaljevanjih v Sobotni prilogi leta 1998) je uglašen na razprave ob praznovanju 27. aprila. Njegov sklep: izraz »narodnoosvobodilni«, ki je pred množicami taktično skrival končni namen partije, s proletarsko revolucijo uvesti boljševistično ureditev, po uvedbi pa se znebiti svojih zaveznikov, se je ohranil do današnjih dni, četudi se najbrž le redki spominjajo njegovega nastanka. Tudi prispevki Janka Prunka, Jerce Vodušek Starič in Borisa Mlakarja so bili v SP objavljeni istega leta kot Bajtov prispevek. Očitno je bil medijski prostor v tistem času bolj odprt kot danes.

OF zlorabila pravo

Lovro Šturm je v referatu, ki ga je prvič predstavil na dnevih slovenskih pravnikov leta 1998, razčlenil dvoje najpomembnejših revolucionarnih aktov, ki sta dala neizbrisni pečat zgodovinskemu dogajanju. Prvi je Odlok Slovenskega narodnoosvobodilnega odbora glede zaščite slovenskega naroda in njegovega gibanja za osvoboditev in združitev  z dne 16. septembra 1941, drugi pa sklep o konstituiranju SNOO, objavljen štiri dni pozneje. V bistvenih sestavinah sta bila že ob nastanku v nasprotju s splošnimi, od civiliziranih narodov priznanimi pravnimi načeli, ki jih je človeštvo zapisalo v kodeks etičnih vrednot in pravil družbenega sožitja. Akta kot tipičen primer zlorabe prava nista bila namenjena zagotavljanju svobode in vzpostavitvi demokratične družbe, ampak sta bila sredstvo za strahovanje ljudi, izvedbo komunistične revolucije in vzpostavitev totalitarnega družbenega sistema pod monopolno oblastjo komunistične partije. Šturm je razpravi dodal tudi priloge sklepov in odlokov. Objavil je tud Pravilnik narodne zaščite, ki je bil objavljen 24. januarja 1942 in Tolmačenja IO OF, objavljena 31. januarja 1942.

Krivda posameznikov nepomembna

Zgodovinarka Tamara Griesser - Pečar se je še podrobneje lotila odločilnega 16. septembra 1941 kot datuma začetka državljanske vojne. Razpravo je predstavila na nedavnem simpoziju ob obletnici razkritja Hude jame v Študijskem centru za narodno spravo. S sklicevanjem na arhiv Varnostno obveščevalne službe je pokazala, da komunistom ni šlo za odstranitev narodnih izdajalcev, ampak za eliminacijo vodilnih ljudi protikomunistične strani. Seznam ljudi, pomorjenih na cestah Ljubljane, je zgovoren. Krivda posameznikov ni imela nobene vloge. »Prilaščanje monopola oz. izključne  pravice  OF do odpora je zastrupilo ozračje med Slovenci v času, ko bi bilo nujno združevanje vseh sil proti okupatorju – tako socialističnih kot krščanskih in liberalnih.« Tudi pravna analiza Dietra Blumenwitza je pokazal podobno: »Izdaja zaščitnega odloka ... je tako nasprotovala mednarodnemu pravu, še zlasti, ker so njegove določbe odpravile vsakršno pravno varnost in nasprotno omogočale kaznovanje skorajda kateregakoli dejanja.«  

VEČ V TISKANI IZDAJI REPORTERJA IN APLIKACIJI TRAFIKA ZA TABLIČNE RAČUNALNIKE