Prav vse se porabi, še drobovje in kosti piščancev so uporabne. Vstopili smo v predelovalne obrate Perutnine Ptuj, kjer na dan zakoljejo sto tisoč piščancev in za porabnike pripravijo sto ton mesa. Proces od živega piščanca do zapakiranega mesa traja štiri ure. A za delo v mesnopredelovalni industriji ni primeren vsak. Nekateri za to nimajo pravega želodca, čeprav se človek na marsikaj navadi. V Perutnini Ptuj, ki ima namen postati najpomembnejši pridelovalec perutninskega mesa v Jugovzhodni Evropi, smo si ogledali ves postopek.
Da je skupina Perutnina Ptuj, na katero pride 75 odstotkov celotne porabe perutninskega mesa v Sloveniji na leto, vpeta v lokalno okolje, postane hitro jasno. Zaposluje 3.408 ljudi in pogosto daruje sredstva v različne namene. Tudi v kriznih časih. Njihov začetek sega več kot sto let nazaj, ko je Valentinu Reinhardu na misel prišla ideja, da bi piščance odkupoval in jih vozil prodajat na Dunaj.A pridelava in obdelava mesa je dandanes precej drugačna, kot so to počele naše babice, ki so piščancu enostavno odsekale glavo, perjad oskubile, mu odstranile drobovino s črevesjem in dale v lonec, pa še to le ob praznikih. Danes so pod budnim očesom številnih nadzorov in obkroženi s kritiko zagovornikov pravic živali.
Ambiciozno podjetje
Pred časom je bil svetovni dan brez mesa (meatout), ki ga je določila organizacija Farm Animal Rights Movement, od leta 1985 pa ga praznujejo po vsem svetu. Mednarodni dan brez mesa simbolizira preporod in obnovitev narave, potrošnike pa spodbuja pri razvoju zdrave, etične in ekološke prijazne prehrane, ki temelji na zelenjavi, sadju, žitu in stročnicah.
Nedavno je veliko prahu dvignila tudi Gail Eisnitz, glavna preiskovalka pri ameriškem Združenju za humano kmetovanje, ker je napisala knjigo Klavnica (Slaughterhouse), ki še ni prevedena v slovenščino. V njej je objavila pogovore z delavci v klavnicah iz različnih krajev ZDA. Grozljivo opisuje svoja opažanja omamljanja, mučenja in zakola živali.
Na spletu je precej filmčkov, ki prikazujejo razmere v mesnopredelovalni industriji po svetu. Zato nas je zanimalo, kako to poteka pri nas, pri našem največjem pridelovalcu perutninskega mesa v JV Evropi, ki obstaja že od leta 1905 in ki se je leta 2000 začelo širiti tudi čez mejo.
Pod budnim očesom
Da smo pred tovarno, nas je naprej opozoril neprijeten vonj, na katerega obiskovalci, ki redko zaidejo v ta konec, niso navajeni. Kasneje mi je Slavko Visejak, izvršni direktor proizvodnje in direktor PC Mesna industrija Ptuj, pojasnil, da se tega vonja ne morejo znebiti, saj ima z vročo vodo poparjeno neprijeten vonj, a se ga zaposleni nanj tako navadijo, da jih sploh ne moti.
Pred vstopom obiskovalce natančno popišejo in pospremijo v sprejemno sobo, kjer se je ob prisotnosti strokovnega kadra obiskovalci, v tem primeru Reporterjeva ekipa, preoblečemo oziroma si nadenejo zaščitna oblačila in kape. Še prej pa smo izpolnili anketni list in zagotovili, da nismo bolni in nimamo nobenih prebavnih težav. A če bi tovarna ne imela hodnika, po katerem je mogoče priti do proizvodnega obrata in do galerije, od koder je mogoče dokaj natančno spremljati ves postopek razreza mesa, tega ne bi mogli videti.
»Sodobni sistemi nadzora so tako strogi, da so taki vstopi nezaposlenih strogo prepovedani. Celo vsi zaposleni ne morejo v proizvodnjo. Nadzor in varnostne ukrepe smo še bolj poostrili po ptičji gripi,« je povedal Joco Tarbuk, ki je svetovalec za stike z javnostjo v tem podjetju že več desetletij.
VEČ V TISKANI IZDAJI