Vsenarodni izpit iz socialne psihologije

Frenetično dogajanje v političnem prostoru je skoraj v celoti skoncentrirano na točki t. i. »orožarske afere«, s katero tranzicijska levica pesti zakletega nasprotnika, Janeza Janšo. Prejšnji teden smo pisali o razlogih, zakaj je tako že vse od prvih začetkov demokratizacije konec osemdesetih let. Janez Janša je bil namreč edina oseba, ki je bila sposobna ogrožati njihov monopol. Na sceni so  bili še mnogi: Peterletovi krščanski demokrati in brata Podobnik, oglašala se je Cerkev tako po laikih kot svojih notranjih strukturah. Nove revije med to podrto vojsko ne prištevamo, kajti v političnem smislu je bila sinteza kulturnikov in predstavnikov parlamentarne opozicije ena najbolj uspešnih formul za zmanjševanje postpartijskih monopolov.

Nastop Janeza Janše je v zgodovinski črti dveh desetletjih lahko razložiti s pojmom kulturnega upiranja totalitarizmu, če upoštevamo, da se nobena politika v državi ni toliko opirala na kulturniške kroge kot prav opozicijska. Človek lahko primerja zbornike, manifeste, prireditve in druge akcije javnega značaja, s katerimi je samo Nova revija mehčala postboljševistični prostor republike Slovenije.

Častnost upora zoper sistem, ki spodbuja negativno selekcijo, duši osebno pobudo na vseh področjih družbe, uvaja mehanizme »samoupravne medijske kontrole«, večino ljudi pa potaplja v apatijo, češ saj se ne da nič storiti, je pripadla zelo redkim. Represalije političnega sistema, ki še ves korenini v času pred padcem berlinskega zidu, so bile velike, sistematične in so trajale po več let.

Ko človek sedanje vrenje opazuje v perspektivi stremljenj, ki so bila artikulirana ob osamosvojitvi, se ne more ubraniti vprašanja, kako je mogoče, da so odpovedali varnostni mehanizmi, ki jih pozna razvita družba. Pri tem mislimo prav na medije, ki bi morali opravljati vlogo družbenega regulatorja, pa so to menjali za frontno vlogo obračunavanja z redkimi, ki so se uprli večinski logiki v državi. To je še toliko bolj nenavadno, ker je resnica o dogajanju pri nas tako elementarna, vsi fenomeni pa povezani v hitro prepoznaven vzročni vozel, da je tudi naključnemu opazovalcu jasno, za kaj gre. Koliko bolj bi moralo to biti šele medijem, a je tam slika obrnjena. Resnica zanje kot da ne obstaja oz. obstaja skrita za bog ve kakšne osebne interese, ki ljudi iz slovenskih medijev prav identificirajo z največjim dosežkom slovenske dramatike, s Cankarjevimi Hlapci.

O tem smo pisali že večkrat, ker pa se politično dogajanje spet poravnava s človeškimi spoznanji, ki jih prinaša umetnina, se lotimo naloge ponovno. V ospredje postavimo stavek: »Hlapci, ki so se radovoljno prodali, pa so bolj goreči od gospodarja samega. Gospodar se prekriža, hlapec moli rožni venec, gospodar moli očenaš, hlapec opravlja devet dnevnico.« (Zbrano delo, str. 282).

Avantgardno v tiskanem mediju z vodjo opozicije obračunava šef Delovega novinarskega kolektiva Janez Markeš. V knjigi Razdalje do sveta, ki prihaja iz tiskarne, bo njegovo početje obravnavano v posebnih poglavjih. Še korak pred njim pa je režiser »neodvisne« oddaje Pogledi, Bojan Traven. Ne samo da je na glavo postavil pravne in etične temelje predstavljanja dokazov in z njimi povezane usodne posledice za inkriminiranega posameznika (Bojan Porok), temveč je v želji ustreči gospodarjem za potrebe predvolilne kampanje (očitno je, da želi levica Janeza Janšo umakniti v trenutku, ko so predčasne volitve zaradi krize v koaliciji – Zares – neizogibne), napaberkoval alternativo sedanji politiki. Po Travnovem mnenju tisto, ki se ni vpletala v stranpoti takšnih in drugačnih afer. Da je »afero z orožjem« soustvaril kar v lastnem studiu, na ta način pa oblatil najpomembnejšega političnega akterja tega trenutka, Bojana Travna ne moti.

Početje brez hrbtenice vselej izhaja iz frustracije – in računa, ki ga pri tem takšen človek ima. »Profesionalec« Bojan Traven je davnega leta 1993 v prostorih fakultete za družbene vede buljil v polo izpita iz socialne psihologije. Po desetih minutah je odšel iz predavalnice in se ni več vrnil. To je bil tudi eden zadnjih obiskov dotičnega na visokošolski ustanovi, kajti  Bojan Traven ni končal niti prvega letnika na FDV. V nadaljevanju se ga podpisani ne spominjam niti v enem članku, razkritju ali čem podobnem, s čimer bi se vpisal v slovensko javno zavest. Pač, obstaja ena izjema: to sta zadnji dve oddaji Pogledi Slovenije. In bo še ena: če se bo potrdilo, da je Bojana Poroka k Travnu pripeljal kar sam Rudi Moge.

Ker so predčasne volitve blizu, je treba Janeza Janšo ne samo diskreditirati, temveč hkrati »pozabiti« nanj. Treba je napraviti korak naprej in predstaviti alternativo »orožarski politiki«. To so »novi« ljudje za »nove« čase, kot Matej Lahovnik, Borut Jamnik, Sebastjan Jeretič. V oddaji ni bilo ne Rada Pezdirja, ne Žige Turka, ne Gregorja Viranta, ki so lahko dopolnilo, ne pa alternativa demokratični opoziciji. Njena alternativa ne obstaja, bolje, pojavlja se zgolj v mokrih sanjah gospodarjev in dejanskih režiserjev večinskega medijskega početja. Matej Lahovnik, najbolj neučinkoviti gospodarski minister v času največje krize v RS, Borut Jamnik, upravljavec paradržavnega premoženja, človek iz toliko zgodb, da jih niti omeniti ne moremo, ter Sebastjan Jeretič, ustvarjalec Pahorjevega »fenomena«, bodo alternativa demokratični opoziciji?

Morda bi pa kdo res moral na socializacijo, človeško, novinarsko in profesionalno. Kakšna bi šele morala biti dvorana, ki bi opravljanje izpita iz tega predmeta omogočila vsem, ki ga še nimajo?