Popolno presenečenje nam je pripravil minister za okolje in prostor Karl Erjavec! Dal je sporočiti, da bo ponovno kandidiral za predsednika upokojenske stranke, ker v teh težkih časih upokojenci morajo imeti svojo stranko. In seveda njega za predsednika. Kar z drugimi besedami pomeni, da Karl Erjavec ne more uresničiti obljube, da bodo upokojenci imeli tisoč evrov pokojnine, ker so težki časi in bodo morali biti zadovoljni s tistim, česar jim že tako in tako primanjkuje. Ker so – kot je še enkrat poudaril Karl – razmere zapletene, tudi obljube iz koalicijskega sporazuma, da bodo upokojenci, ki imajo manj kot 500 evrov pokojnine, letos dobili dodatek, tega ne bodo videli. S tega vidika je upokojenska stranka v teh težkih časih potrebna zato, da upokojence tolaži, da v hudih razmerah od stranke Desus in njenih obljub ne morejo nič pričakovati. Pošteno.
Zato je Karl Erjavec v precepu in razmišlja o tem, da bi kandidiral za evropskega poslanca. A glej ga vraga, če to stori, je poudaril, potem se bo moral odpovedati svojemu ministrskemu položaju. Bi bil pa tudi v Bruslju predsednik upokojenske stranke v teh težkih razmerah. Bravo Karl, naj poudarim, čeprav ne vem, kaj je bolje: ali da je Erjavec minister v Sloveniji ali evropski poslanec v Bruslju. Namigovanja, da bi ga sedanja koalicija zaradi patrij želela preseliti kam zunaj domovine, so čista nesramnost. V teh težkih razmerah naša zmagovita opcija potrebuje vsakogar, pa čeprav je to Erjavec!Zato smo morali požreti tudi eno od svojih svetih načel –zahtevo, da si morajo vsi direktorji državnih podjetij znižati plače, ker se nam v enem primeru to ni posrečilo. Ko smo pohiteli z ustoličenjem Draška Veselinoviča za novega predsednika NLB, še nismo vedeli, da bomo iz etičnih razlogov direktorjem zniževali plače. Medtem je Veselinovič že podpisal pogodbo in v njej se je znašla številka, ki je naša zmagovita oblast načeloma ne odobrava, je pa ta hip nujno zlo. Ker je njegova pogodba državna skrivnost številka ena (da ne bi vznemirjali drugih direktorjev), lahko zgolj namignemo, da se njegova plača približuje 20 tisočim evrom, v pogodbi pa je še nekaj ugodnosti in malenkosti, kot se za ta položaj spodobi. Zaradi tega pa je bil več dni v manjši zadregi minister za gospodarstvo Matej Lahovnik, ki direktorjem državnih podjetij grozi, če si ne bodo znižali plač, pri Veselinoviču je pa ostal brez besed, ker je njegova pogodba tajna. To ne pomeni, da je ta isti minister kršil pogodbene tajnosti pri drugih direktorjih, ker je za njihove astronomske zaslužke izvedel iz medijev. No, saj je tudi za ustoličenje Veselinoviča izvedel iz medijev.Naše banke imajo za našo oblast vsekakor pomembno funkcijo! Tu pa tam morajo rešiti kakšnega od tajkunov. Tajkuni so sicer tudi v naši koaliciji za javnost fej in fuj, v resnici pa so le naši naravni zavezniki, in kaj je bolj logično, kot če jim naša državna banka pomaga reševati njihove zgrešene naložbe, ki jim sedanja grda opozicija pravi tudi pogoltnost. Pa ne gre za to – gre za objektivno napačne poteze mogulov našega gospodarstva, ki se spoznajo na svoj denar, na ekonomijo in finance pa ne. Mi jim že ne bomo gledali v zobe, ker je vsakdo zmotljiv. Še posebno v teh težkih časih.
Je pa zelo super, da so naši z vsemi silami, ešaloni, brigadami in drugo težko oborožitvijo v teh težkih časih napadli direktorje in nadzornike podjetij v državni lasti! Treba jih je priviti, da bodo vedeli, kako je zdaj, ko smo na oblasti. Treba jim je vse pobrati, nekateri bi lahko kaj celo nazaj prinesli. Ravnamo se po načelu: vsi revni, vsi enakopravni. In če lahko nadzorniki in direktorji k temu kaj pripomorejo, ne more biti nič narobe. Zdaj slišimo namigovanja in natolcevanja, da je to neumno, če gre za dobre direktorje in odgovorne nadzornike, a kar smo rekli, smo rekli! Mi svojih obljub in načel ne požiramo. V resnici gre pri naši koaliciji v teh težkih časih za nastavke protestantske etike, približujemo pa se tudi izročilom sv. Frančiška in drugih revnih cerkvenih stanov. V povprečju bomo vsi revni kot cerkvene miši, a srečni, ker imamo novo koalicijo in novo oblast. Ali kot je rekel Edvard Kardelj, pred desetletji pomembna komunistična osebnost: sreče človeku ne moreta dati niti partija niti država. Srečo si mora človek ustvariti sam. Če ima srečo, da ni brezposeln. Če pa te sreče nima, je to razumljivo v teh težkih časih.Številke o izbrisanih se v teh težkih časih tudi povečujejo! Najprej jih je bilo pod prejšnjo kruto oblastjo 18 tisoč, potem jih je bilo pod našo demokratično najprej okrog 20 tisoč, čez pet dni skoraj 26 tisoč. In kdo ve, koliko jih bo, ko bomo končali mandat. To ni nič nenavadnega, če se spomnimo, da je več kot šestdeset let po vojni tudi članov zveze borcev vedno več. Nam, ki smo zmagali, tudi biologija in naravne zakonitosti ne morejo do živega. Pač po filozofskem pravilu: manj nas je, več nas je.P. S .: Hrvaški premier Sanader kar tri dni zapored ni odgovarjal na telefonske klice našega Boruta Pahorja. Človek ima pač slabe izkušnje z našo obveščevalno službo Sovo, ki je njemu in Janši enkrat že prisluškovala, potem pa je Tone Rop – naš človek – naokrog govoril, česa se nista pogovarjala. V demokraciji je tudi to dovoljeno. V naši.