Revija Reporter
Slovenija

Čakali so na škandal: nadškof Zore in vrh Cerkve že avgusta vedeli za Rupnikove zlorabe, ki so zatresle RKC (KOMENTAR)

Ivan Puc
1 10.814

28. dec. 2022 6:00 Osveženo: 7:04 / 28. 12. 2022

Deli na:

Pater Rupnik

Profimedia

Prav takrat, ko je premier na obisku pri papežu Frančišku govoril o pozitivnem prispevku Katoliške cerkve v družbi, se je v medijsko ospredje prebila afera jezuitskega patra Marka Ivana Rupnika. Kot vedno precej napihnjeno, a tudi z veliko neresnice – tako se je v začetku izjave odzval provincial slovenskih jezuitov. Prijeli smo se za glavo: tako pač ne bo šlo!

Prvega avgusta nam je nekdo, ki ga že vrsto let kar dobro poznamo in je povezan s Cerkvijo, preposlal dve pismi nekdanjih redovnic. Ena od njiju je bila zlorabljena Italijanka, iz skupnosti Loyola v Sloveniji je pobegnila, druga slovenskega rodu pa je za številne zlorabe izvedela kot generalna tajnica v skupnosti.

Pismi sta bili junija dani v vednost tudi prvemu človeku slovenskih jezuitov, pa tudi ljubljanskemu nadškofu Stanislavu Zoretu, predstojniku p. Rupnika Verschuerenu, dekanu Inštituta za antropologijo Zollnerju, pomožnemu škofu Rima jezuitu Libanoriju, generalnemu vikarju rimske škofije kardinalu De Donatisu in drugim, tudi nekaj Rupnikovim sodelavcem v Centru Alleti.

Pisanje italijanskih portalov v začetku decembra med intenzivnim spremljanjem supervolilnega leta nas zato ni presenetilo, nismo dvomili o verodostojnost obtožb. Da bo afera kmalu udarila na plano, je glede na veliko število naslovnikov lahko predvidel tudi vrh Cerkve na Slovenskem.

Kljub izobčenju p. Rupnik še naprej po naročilu Cerkve ustvarja liturgično umetnost. Njegov opus Vsaj en mozaik na dan z žegnom Cerkve pa je sklenjen. Mar ne?

Po samomoru člana kolektiva Irwin Romana Uranjeka avgusta tega leta je nekdanja novinarka Maja Megla o njegovem spolnem predatorstvu in diabolični perverznosti zapisala: »Te dni smo brali vzhičene zgodbe o Uranjekovi fanatični privrženosti umetnosti. Menim, da ima njegovo čaščenje umetnosti povsem prozaične psihološke razloge. Če je umetnost na piedestalu in on v njej pomemben akter, je s tem tudi on na piedestalu.«

Uranjek in Rupnik se gotovo nista poznala, kot likovna umetnika sta delovala v različnih okoljih in bila oba uspešna; irwinovci so prejeli osrednjo Jakopičevo nagrado, p. Rupnik celo veliko Prešernovo. Uranjek je lani dejal, da je bilo včasih najlažje sprovocirati komuniste, danes pa Cerkev. Na tem svetu je sklenil provokativni projekt Vsaj en križ na dan.

Kaj pa bo z mozaiki in duhovno teologijo p. Rupnika? Ločiti je treba izjemni opus in »obsodbe vredna dejanja«, pravijo naši škofi. Kljub izobčenju (še isti mesec je bila ob priznanju in kesanju ekskomunikacija preklicana) p. Rupnik še naprej po naročilu Cerkve ustvarja liturgično umetnost. Njegov opus Vsaj en mozaik na dan z žegnom Cerkve pa je sklenjen. Mar ne?