Vse od tridesetih let prejšnjega stoletja je bil okoliš Havane sinonim za središče žarišča kubanske glasbene tradicije. Glasbeni stil son se je razvil na podeželju iz prepletanja afriške in španske kulture. Live from Buena Vista – the Havana Lounge daje na vpogled široko paleto tradicionalnih stilov sona, ki se spajajo v tem pisanem okolju Kube.
Zasedbo, ki bo 13. julija nastopila v ljubljanskih Križankah, sestavljajo zvezdniki tradicionalne havanske glasbene scene, ki prepevajo vse, od Chan Chana, klasik sona in drugih novih skladb, ki še niso poznane v Evropi. Skupino sestavljajo uveljavljeni glasbeniki: Julio Alberto Fernandez, ki je dolga leta sodeloval s Compayem Segundo in zapel »Amor de Loca Juventud« na soundtracku filma Buena Vista Social Club (1999); Alberto »Virgilio« Valdes, ki je prav tako sodeloval pri filmu in delal z Ibrahim Ferrerjem. Slednji je bil dolga leta član skupine Sierra Maestra, ki je prav tako od začetka delala na filmskem projektu; Tereza Garcia Caturla, ki je edina ženska v zasedbi Afro Cuban Allstars, je mešanica temperamenta in nežnosti v eni podobi; Yanko Piscao, trobentač iz filma Buena Vista Social Club; Guillermo »Rubalcaba« Gonzales, pianist zasedbe Afro Cuban Allstars in Daniel Ramos Alayos, prav tako trobentač iste zasedbe. Tej zasedbi, ki je skupaj s še drugimi glasbeniki iz Buena Vista Social Club pisala glasbeno zgodovino, so se pridružili še mladi glasbeniki, katerih tradicionalna glasba je visoko na kubanskih glasbenih lestvicah.Nazaj h koreninam
Glasbena zvrst son, ki izvira s Kube, a njenega izvora strokovnjaki še vedno niso natančno določili, je v vzhodni kubanski provinci Oriente postala popularna v prvi polovici 19. stoletja. Čeprav izraz son prihaja s Kube, se uporablja tudi za nekatere druge tradicionalne oblike glasbe, ki izvirajo iz ruralne tradicije. V Mehiki tako denimo poznajo Son Huasteca, ki se nanaša na glasbo tamkajšnjih domorodcev. Zato se za kubansko glasbo pogosteje uporablja izraz son cubano. Najstarejši primerek te glasbe »Son de la Ma Teodora« iz Santiaga de Cuba sega daleč v leto 1570 in je nekakšna mešanica španske pesmi, zvokov španske kitare in afriških ritmov, s poudarkom na bobnih. Za tovrstno rojstvo kubanskega sona naj bi bili zaslužni sestri Teodora in Micaela Ginez, sužnji iz Dominikanske republike, ki sta emigrirali na Kubo. Pozneje so se v kubanskem sonu prepletali še vplivi španske, afriške, kreolske in domorodne glasbe. Sprva je ta glasba živela predvsem v provinci Oriente, nato pa se je začela širiti po preostali Kubi. V Havano naj bi tako prišla okrog leta 1880. Najpomembnejša skupina iz tistega časa je bila Trio Oriental, ki pa je kmalu postal sekstet. Šest članov je kmalu postalo stalnica son glasbenih azsedb. Leta 1912 so skupine, kot je denimo Sexteto Habanero in Sexteto Bolona, naredile prve studijske posnetke, s prihodom radia, leta 1922, pa se je priljubljenost te glasbe v hipu razširila. Sočasno je Havana postala zanimiva tudi za Američane, ki so se tako lahko izognili prohibiciji, to otoško mesto pa je kmalu postalo pravcati raj za mafijo, prostitucijo in kockanje. V poznih dvajsetih so se sonzasedbe iz šestih članov širile na sedem članov. Ena najbolj znanih tedanjih skupin je bila Septeto Nacional, njen vodja Ignacio Pinero pa je v svojih glasbenih eksperimentih son mešal z drugimi glasbenimi zvrstmi in tako »izumil« guajira-son, bolero-son in guaracha-son. Leta 1928 je bila pesem Rite Montaner »El Manicero« prva kubanska pesem, ki je postala hit v Parizu in drugod po Evropi. S to pesmijo so leta 1930 v ZDA nastopil tudi Havana Orchestra in pesem je tudi tam postala uspešnica. Leta 1940 je bil najvplivnejši kubanski son glasbenik Arsenio Rodriguez, ki je ustvaril moderno različico afro-kubanskega zvoka, imenovano son montuno. Poznejši glasbeniki, kot je denimo Beny More, znan tudi kot »El Barbaro del Ritmo«, pa so pripomogli, da se je iz sona prek mamba in cha-cha-chaja razvila salsa, ki še danes velja za najbolj priljubljeno obliko afro-kubanske glasbe in plesa.
VEČ V TISKANI IZDAJI