Vrhovno sodišče: Sporna posojila so bila prevladujoč način poslovanja NLB

Matej Narat je sicer izpolnjeval vse formalne pogoje za pridobitev licence po prvem odstavku 63. člena zakona o bančništvu, ampak centralna banka ima pravico do diskrecijskega odločanja, kar pomeni, da kandidata presoja tudi na podlagi njegovih preteklih dejanj, ki lahko nakazujejo na njegovo ravnanje v prihodnosti. Narat je bil v NLB dva mandata (od julija 2002 do konca novembra 2009), skrbel je bil za poslovanje s podjetji. V tem času se je »bistveno poslabšal portfelj banke«, značilni sta bili »slabo upravljanje kreditnega tveganja na področju pravnih oseb« in »slaba bančna praksa na področju upravljanja strateškega portfelja«. Glede na položaj, ki ga je zasedal v NLB, je zato Narat »neposredno odgovoren za slabo upravljanje kreditnega tveganja«, kot član uprave pa tudi za »slabo bančno prakso«. Na podlagi teh njegovih dejanj v NLB je centralna banka presodila, da bi lahko Narat ogrozil poslovanje Abanke, če bi mu izdala licenco in bi banko vodil.

Banka Slovenije je kot dokaz predložila številne konkretne primere, v katerih je bil Narat kot član uprave neposredno odgovoren za center upravljanja vrednosti (od julija 2002 do julija 2007). Izpostavila in poimensko je navedla nekatere dane kredite, ki so bili povezani z menedžerskimi odkupi ter so bili tvegani in škodljivi za banko. Gre za podjetja Merfin (Bine Kordež in Merkur), Istrabenz (Igor Bavčar), Pivovarni Union in Pivovarno Laško (Boško Šrot), NLB pa je bila izpostavljena tudi do finančnih holdingov, ki so sodelovali pri konsolidaciji lastništva (Zvon Ena holding in ACH Hermana Rigelnika), in drugih podjetij, ki so sodelovala (Protej, Maos in Dilon). Vrhovni sodniki so se strinjali, da je šlo za neodgovorno kreditiranje, saj se je NLB izpostavila možnosti nevračila kreditov. Vrhovno sodišče je prišlo do sklepa, »da je do kršitev pri posojilni politiki prišlo v številnih primerih, da so bile kršitve pri spornih odobritvah posojil sistematične, ponavljajoče in prevladujoč način poslovanja in da je že samo zaradi na teh področjih ugotovljene slabe bančne prakse in neposrednih kršitev odločitev Banke Slovenije, da je tožniku zavrnila zahtevano izdajo dovoljenja, pravilna in zakonita«. Zaradi teh Naratovih dejanj je nastala konkretna ogroženost banke oziroma so se pokazale konkretne finančne posledice (dokapitalizacija NLB).

Vrhovno sodišče je torej s to razsodbo z imenom in priimkom izpostavilo posameznika ter navedlo konkretne primere odobritve posojil, ki so pripeljale do tega, da smo morali davkoplačevalci decembra 2013 dati NLB 1,55 milijarde evrov. Zoper Narata poteka postopek na specializiranem državnem tožilstvu (ovadila ga je NLB), Banka Slovenije pa je od leta 2008 na podlagi nadzorniških ugotovitev zoper člane uprav vložila več kot 20 ovadb in prijav sumov kaznivih dejanj.