Vrhovni sodniki so razsojali o zahtevi za varstvo zakonitosti glede sodbe vojaškega sodišča v Mariboru kmalu po koncu druge svetovne vojne. Vojaško sodišče je tedaj državljana F. H. obsodilo na smrt z obešanjem, zahtevo za varstvo zakonitosti pa je zdaj vložila hčerka pokojnega obsojenca.
V obtožbi zoper njenega očeta so mu povojni tožilci očitali, da je: ob okupaciji Prekmurja po madžarski vojski postal kot zagrizen madžaron poslanec madžarskega parlamenta, da je kot veleizdajalec Slovencev v Prekmurju ustanovil madžarsko kulturno društvo, da je sodeloval pri pošiljanju Slovencev na delo v rajh, da je denarno podpiral fašistično organizacijo.
Vrhovno sodišče ga je oprostilo vseh obtožb, saj so domnevno kazniva ravnanja opisana tako ohlapno, nejasno in presplošno, da iz njih ni moč izluščiti kateregakoli konkretnega kaznivega dejanja. V obrazložitvi so vrhovni sodniki zapisali: »Taki očitki zato obdolžencu onemogočajo obrambo … obdolženec se lahko brani le zoper očitke, da je storil konkretno opisano ravnanje, ne pa, da je neugotovljenega dne zoper neugotovljene osebe na neugotovljen način storil kaznivo dejanje zločinstva …«
Ob tej dikciji takoj nastane asociacija na zadevo Patria, v kateri tožilstvo podobno preganja Janeza Janšo, ker naj bi pri poslu s Patrio sprejel obljubo nagrade neugotovljenega dne na neugotovljenem kraju in na neugotovljen način. Po besedah odvetnika Jožeta Hribernika, v zadevi Patria sicer zastopnika obtoženca Antona Krkoviča, je analogija med sodnima primeroma očitna.
S postopkom v zadevi Patria se po Hribernikovih besedah vračamo v sodne postopke v času po drugi svetovni vojni, ko dejansko niso obstajali niti najnižji kazenskopravni standardi, to s svojimi sodbami ugotavlja tudi vrhovno sodišče. Poudarja, da v primeru Patria kazniva dejanja prav tako niso konkretno natančno označena in opisana, zato bi morala sodnica Barbara Klajnšek obtožbo v skladu z zakonom o kazenskem postopku zavreči.
Za mnenje smo prosili tudi dr. Vida Jakulina, strokovnjaka za kazensko pravo s Pravne fakultete v Ljubljani. Pravi, da je vsekakor med opisanima primeroma moč potegniti paralelo. Vrhovno sodišče je v omenjeni sodbi postavilo standard, ki ga bo treba spoštovati tudi v drugih primerih. Zoper tako nedoločno obtožbo, kot je v primeru Patria, se ni mogoče uspešno braniti. Med drugim se ni mogoče braniti z alibijem, saj ni naveden ne kraj ne čas, ko naj bi se dejanje zgodilo. Po mnenju dr. Jakulina sodišče takšnega obtožnega predloga ne bi smelo dopustiti, saj ga ni mogoče niti preizkusiti. Brez znanega kraja in časa izvršitve dejanja ni mogoče ugotoviti niti krajevne niti časovne veljavnosti, od tega je sicer odvisno kateri kazenski zakonik bi prišel v poštev, katero sodišče je pristojno…
Zakon o kazenskem postopku izrecno zahteva, da mora obtožni predlog vsebovati opis kaznivega dejanja. V opis dejanja vsekakor sodi kraj in čas izvršitve, predvsem pa tudi način izvršitve kaznivega dejanja. Jakulin zaključuje, da gre v obeh primerih za problem premalo določenega obtožnega akta.
