Vrhovni sodniki si polnijo denarnice in kršijo kodeks sodniške etike

Ker celo najvišji predstavniki sodstva s podporo predsednika vrhovnega sodišča Branka Masleše kršijo načela kodeksa sodniške etike, se lahko zgolj strinjamo z ugotovitvijo Jožeta P. Damijana, da je sodstvo največja sramota te države. Svet za sodniško etiko pri slovenskem sodniškem društvu je sedmega januarja letos sprejel mnenje, da je sodelovanje sodnikov kot mediatorjev pri institucijah zunaj sodišča (za plačilo ali pro bono) v nasprotju z načeli kodeksa sodniške etike. Gre za kršitev načel nepristranskosti, predanosti, združljivosti, nezdružljivosti in ugleda.

Kljub temu opravlja več sodnikov na visokih položajih poleg redne sodniške službe še delo arbitra pri stalni arbitraži Gospodarske zbornice Slovenije. Na strani GZS so tako na listi domačih arbitrov našteti: Vladimir Balažic, Vesna Bergant Rakočević (razvpita višja sodnica, ki je okrajni sodnici Barbari Klajnšek čestitala po obsodbi zoper Janeza Janšo), Nina Betetto, podpredsednica vrhovnega sodišča, Mile Dolenc (vrhovni sodnik), Anton Frantar (vrhovni sodnik), Milan Mesojedec z višjega sodišča v Ljubljani, Franc Seljak z višjega sodišča v Ljubljani, Igor Strnad z višjega sodišča v Mariboru, Franc Testen z vrhovnega sodišča in Matevž Žugelj z okrožnega sodišča v Celju.

Predsednika vrhovnega sodišča Branka Maslešo smo tako vprašali, ali omenjeni sodniki z liste še vedno sodelujejo kot arbitri pri GZS, na kakšen način to preverjajo in kako bo ukrepal zoper sodnike, ki še vedno opravljajo to delo. Odgovor Masleše je osupljiv: vsi navedeni sodniki so še vedno arbitri in to celo z izrecnim dovoljenjem Masleše. Zakon o sodiščih namreč določa, da mora sodnik, ki prevzame podobno delo, v teh primerih obvestiti in zaprositi za dovoljenje predsednika sodišča. V skladu s to določbo sodniki tudi ravnajo.

»Neobrazloženo mnenje slovenskega sodniškega društva, ki ga navajate, je priporočilne narave,« pravi Masleša. V skladu z dogovorom bo zaradi vsestranske osvetlitve tega zahtevnega vprašanja eden od sodnikov pripravil celovit pregled te tematike, ki ga bodo z vrhovnega sodišča poslali svetu za sodniško etiko, po potrebi pa tudi sodnemu svetu. V več državah Evropske unije sodelovanje v arbitražah namreč ni nezdružljivo s sodniško službo, zlasti če gre za institucionalne arbitraže, še toliko bolj pa, kadar te delujejo na podlagi javnih pooblastil.

Tolikšna dvoličnost, kot si jo je pri tem privoščil Masleša, je redka. Pred arbitražo na GZS arbitri rešujejo spore med gospodarskimi družbami in so zato od njih tudi zelo dobro plačani, to je seveda tudi glavni motiv za to delo. Toda te iste gospodarske družbe se potem pogosto znajdejo tudi v vlogi strank pred sodišči, kjer jim spet lahko sodijo ti isti sodniki. Tudi če se slednji iz postopka izločijo, družbam še vedno sodijo njihovi sodniški kolegi, prijatelji. Vsekakor zelo plodna tla za korupcijo.