Za ustavnim sodnikom Janom Zobcem, mag. Janezom Brankom, nekdanjim predsednikom višjega sodišča v Kopru (oba sta pričala v Reporterju), se je prejšnji teden v javnosti glede kandidature Branka Masleša za predsednika vrhovnega sodišča oglasil tudi mag. Rudi Štravs, vrhovni sodnik na civilnem oddelku.
Odločil se je, da spregovori, ker meni, da je dolžan povedati tisto, kar ve, če se ustavnemu sodniku po krivem očita lažnivost. »S sodnikom Zobcem sva bila sodnika Temeljnega sodišča v Kopru, kjer sem delal od konca leta 1981 pa do konca leta 1984. Kdaj je prišlo do dogodka, o katerem je za vaš tednik pripovedoval Zobec, ne vem natanko. Spominjam se, da je nekega poletnega dne Masleša v prostorih sodišča govoril, da je se je vrnil z ogleda usmrtitve na meji in pohvalil vojaka, ker je prebežnika ustrelil tako natančno v čelo. Slišati ga je bilo v tem smislu, da zaradi takšnih varuhov državne meje lahko mirno spimo. V tistem trenutku nisem vedel, kdo je bil ustreljen, ker sem se, če se ne motim, takrat odpravljal na obravnavo. Ko sem se z obravnave vrnil, se je pri meni oglasil Zobec. Zgroženo mi je pripovedoval, da naj bi bil na begu na zahod menda ustreljen Romun, ki državo ni prav nič ogrožal. Tudi jaz sem bil poparjen, še posebno zaradi Masleševega navdušenja nad ostrostrelcem.«Rudi Štravs, ki je sodniško kariero konec leta 1984 prekinil in jo nadaljeval leta 1999, sodnika Zobca pozna kot resnicoljubnega človeka: »Izključujem možnost, da bi se lagal.« Izjava vrhovnega sodnika, ki je potrdil navedbe ustavnega sodnika Zobca, je bila nemudoma tarča pravosodnega ministra Aleša Zalarja, ki je le dan prej poslancem predlagal v izvolitev Maslešo. Na parlamentarnem odboru za peticije in nato še v Odmevih je z avtoriteto moči oporekal verodostojnosti njegove izjave. 7. junija, ko je bil Masleša na ogledu, je bila sobota, zato je bila, je dejal Zalar, »zelo majhna verjetnost, da je imel Štravs kot civilni sodnik glavno obravnavo v soboto«. In še sklep v Odmevih: »Po 27 letih ljudi spomin tudi malo zapušča oziroma se spominjajo stvari, ki se sploh niso zgodile. /…/Bil bi zelo previden pri zanašanju na verodostojnost takih spominov.«
Štravsu se ministrova ugotovitev, da v soboto ni imel obravnav, ne zdi pomembna in ne zamaje njegovega pričevanja. »Predvsem mislim, da je bilo takih ogledov več in verjetno niso bili vsi v soboto. Če pa je konkretni ogled bil v soboto, se sodnik Masleša tistega dne prav gotovo ni vrnil na sodišče, ker se ob sobotah verjetno tudi takrat ni delalo. V takem primeru je na sodišče prišel v ponedeljek in je seveda ´dogodek´ bil v ponedeljek oziroma v vsakem primeru takrat, ko sem prvič prišel v stik s sodnikom Maslešo. Trditev, da nisem imel obravnav v soboto, se mi zato ne zdi relevantna,« nam je pojasnil Štravs.
Govorili smo tudi s koprskim odvetnikom Janezom Rugljem, ki nam je povedal, da mu je Zobec o Masleševem navduševanju nad krasnim zadetkom v čelo pripovedoval že v osemdesetih letih. Jasno je, da ne gre, kot je dejal Masleša, za »nove izmišljotine«, namenjene »orkestrirani diskreditaciji«. A za Zalarja so stvari preproste. Besede Masleša so zanj suho zlato, vrhovnega in ustavnega sodnika pa je zapustil spomin. Minister si je dovolil javno ocenjevati izpovedbe sodnikov, čeprav se ni pogovoril ne z Zobcem, ne s Štravsom, ne z Janezom Brankom.
Masleša naj bi bil na ogledu žrtve prisoten kot preiskovalni sodnik. (Mimogrede, po nekaterih informacijah se je ubiti pisal Žižak in je bil jugoslovanski državljan.) To sproža številna vprašanja, na katera bi lahko odgovorila le temeljita študija takratne pravosodne ureditve in dejanske prakse. Zakaj naj bi preiskovalni sodniki sploh hodili na oglede? (Zalar je v Odmevih dejal, da je Masleša »ugotavljal dejstva« oziroma »opravljal zakonito nalogo«.) Kaznivo dejanje je lahko storil le vojak, a so zanj, kot je v prejšnjem Reporterju povedal generalmajor Marijan F. Kranjc, veljala pravila, ki so vojake obvarovala pred kaznovanjem. Imeli so torej licenco za ubijanje. Prebežnik je bil le v prekršku, zato ni bilo nobenega suma kaznivega dejanja. Preiskovalni sodniki niso mogli opravljati zakonite naloge. Je potem res šlo za verifikacije umorov, za nekakšno pomoč oziroma legitimacijo teh dejanj? Ali je res, kot so zapisali v NSI, da je Masleša v imenu jugoslovanskega KOS v nemških zaporih zasliševal politične begunce iz Jugoslavije?