Revija Reporter
Slovenija

»Volitve so dokaz, da je ljudi resnično strah Janković-Türkove naveze.«

21. nov. 2012 6:01 Osveženo: 10:01 / 09. 8. 2017

Deli na:

Kje smo, kam gremo? - Stane Granda o razpletu prvega kroga predsedniških volitev.

Plebiscit, ta je samo enotirni, oklical ga je Janez Stanovnik, je dal odgovor, ki ga drugi krog volitev ne more spremeniti.

Volitve, na katerih sta predstavnika slovenske samooklicane levice dobila 75 odstotkov glasov, kaže nenormalnost slovenskih razmer. Tak rezultat je mogoč le v totalitarnih državah, kjer pa bi bil obisk volišč večji. Volilni izid je pokazal realno moč gerontokratične totalitarne levice, ki je podprla dr. Türka. K Pahorjevi zmagi, ki je trdi del članstva SD ni hotel, je prispevalo nemalo demokratov. Majhna volilna udeležba ne dokazuje naveličanosti nad politiko, ampak obup nad napovedmi, da bo vsekakor zmagal dosedanji predsednik. Igra »neodvisnih« slovenskih medijev in »znanstvenih« institucij, ki napovedujejo volilne rezultate, se je znova razgalila. Ni jim uspelo ustrezno oblikovati javnega mnenja.

Volitve so dokaz, da je ljudi resnično strah Janković-Türkove naveze, zato so mnogi pustili dr. Zvera na cedilu. Predsednik republike resda nima veliko manevrskega prostora, sedanji dokazuje, da ga je, in to kljub jasnim ustavnim določilom, mogoče povečati. Ker mu ni uspelo sestaviti vlade po njegovem okusu, se je postavil, tudi zaradi nerodnosti Jankovićevih, na čelo opozicije in jo neprikrito ruši. Mimo predsednika vlade kliče na pogovore ministre in jim bere kozje molitvice. To je praksa nekdanjih generalnih sekretarjev oziroma predsednikov CK, ki so bili nad vsem.

Javnost ve, da je edini izhod iz krize iskanje poti v prihodnost, ne pa poveličevanje preteklosti, ki razdvaja. Kruh prinaša delo, nove tovarne, ne pa v rdeče barve, z zvezdo, srpom in kladivom zakovane proslave.

Dr. Türka večina slovenske javnosti ne podpira in išče rešitev na levici, da ne bi povečala že tako velike narodne delitve. Zanimivo bo v naslednjih dneh opazovati, s kakšno demagogijo bodo skušali zadržati oblast in zaščitili »narodni interes« v obliki še neprodane družbene lastnine. Groza jih je, da bi jim ušlo, kar so imeli že v roki oziroma žepu.

Slovenska situacija je shizofrena. Volivci imajo možnost izbire zgolj znotraj samozvane levice in morajo izbrati manjše zlo. Tega ne pooseblja Pahor, bati pa se je njegovih nastopačev in zlasti nastopačic, ki z doslej v slovenskem parlamentu nevidenim vreščanjem  o ropu stoletja, sejanjem strahu in zlorabi demokracije (slepi razlagajo lepoto in harmonijo barv) skupaj z Jankovićevimi ustavljajo Slovenijo.

Slovenija kratkoročno pred grožnjami Türkovega okorelega totalitarizma, povezav Udbe in tajkunstva nima izbire. Dolgoročno je edino njeno upanje oblikovanje nove in take levice, da se za njen uspeh in preživetje ne bo treba desnici (ki to ni) samožrtvovati. Ključno vprašanje, s katerim se Slovenija sooča pred novim krogom volitev, je vprašanje odgovornosti do prihodnosti.
Vprašanje »varuhom« pravne države. Če duhovnik na dan volitev reče pri jutranji oziroma dopoldanski maši volivcem, da naj gredo izpolnit svojo državljansko dolžnost, je to kazniva kršitev volilnega molka. Če Janković kaže na volitvah volivcem, koga je volil in s tem poziva k posnemanju, pa je vrhunec Türkove demokracije.