Vojna zakoncev Zidar (2.): Osebni stečaj Ivana Zidarja in klofuta slovenskega sodstva upnikom

V tokratni tiskani izdaji Reporterja pišemo o vojni zakoncev Zidar za premoženje. Kot je znano, sta tako nekdanji prvi gradbeni tajkun v državi Ivan Zidar (SCT), kot njegova (zgolj še formalna) žena Vincencija Lambergar v osebnem stečaju. Pri tem upniki od Zidarja terjajo kar 16 milijonov evrov, za zdaj pa so sodišča priznala zgolj 43 tisoč teh terjatev.

Toda obstaja več indicev, da je Zidar lastnik dobičkonosne firme TKO (Tovarna kovinske opreme) iz Murske Sobote, ki je bila nekdaj v lasti SCT. TKO za tuje trge izdeluje sklope za bagre, buldožerje in nakladalce. Imajo 200 zaposlenih, blizu 20 mio evrov letne prodaje. Lani so imeli skoraj milijon evrov čistega dobička, 250 tisoč evrov je bilo izplačanega lastniku (mar Zidarju?). Če je družba res last Zidarja, naj bi bila dejansko do polovice lastništva upravičena žena (skupno premoženje).

Firma TKO je glede na javne evidence v lasti podjetja Najah Fze iz Združenih arabskih emiratov. Kdo stoji za njim? Stečajni upravitelj Boštjan Jurkošek, ki mora v Zidarjevem osebnem stečaju zastopati interese upnikov, pravi, da nima instrumentov za ugotovitev, kdo je lastnik Najah Fze oziroma povezav z Zidarjem. Poleg tega še, da bi za preiskavo porabil veliko denarja, menda več deset tisoč evrov (za pot v Združene arabske emirate oziroma za najem tamkajšnjega strokovnjaka), pri čemer je uspeh takšne misije zelo vprašljiv. Stroške pa bi nosili ravno upniki.

Ob zahtevi za razrešitev stečajnega upravitelja, z očitkom, da ne ščiti interesov upnikov, pa je sodišče Jurkoška zaščitilo- ni ga razrešilo. Sodnice Mateja Dobovšek (okrožno sodišče v Ljubljani), Lidija Leskošek, Valerija Jelen Kosi in Milojka Fatur Jesenk (višje sodišče v Ljubljani) so se postavile na stališče stečajnika. Pravijo, da res ni stvar odločitve stečajnega upravitelja, ali bo vse dolžnikovo premoženje vključil v stečajno maso ali ne. Toda vprašanje je, »ali upravitelj to lahko izvede glede premoženja, ki naj bi bilo preko verižnega lastništva skrito v davčnih oazah, pa čeprav naj bi se dejansko nahajalo v Sloveniji.« Dodale so še, da so »upraviteljeve zmožnosti iskanja premoženja, ki je v povezavah z državami tretjega sveta oziroma z državami izven Evropske unije, omejene«. Po njihovem morajo upniki povedati, ali so pripravljeni založiti dodatne stroške, ki bi nastali stečajnemu upravitelju ob iskanju premoženja dolžnika v Sloveniji in v državah izven EU.

Kakšno je torej sporočilo slovenskega sodstva upnikom v stečajih: lahko se poslovite od premoženja v stečaju, tudi, če je to vsem na očeh v Sloveniji, saj bi bili preveliki stroški za dokazovanje lastništva, če so vpletene firme iz tretjih držav. Mimogrede, med tretje države sodi že Bosna in Hercegovina, ki je od slovenske jugovzhodne meje oddaljena manj kot sto kilometrov.

VEČ V TISKANI IZDAJI REPORTERJA IN TRAFIKI24