Pokojninska reforma je dokončno razplamtela vojno za upokojenske glasove. Nekdanji ljubljenčki upokojenskih glasov, danes zagrizeni sovražniki na antiupokojenskih barikadah, premier Pahor in njegova SD pod Svetlikovim neoliberalnim praporom, so za sabo pustili praznino. To so hitro zapolnili novi junaki upokojenskih src, ki so hiteli trkati na upokojenske denarnice, med njimi predvsem Karl Erjavec.
Naraščajoče upokojensko volilno telo je vedno močnejše, zato so se zanj začeli komolčiti tudi drugi politiki. Za zdaj Erjavcu za ovratnik dihajo Radovan Žerjav, Mateja Kožuh Novak in Blaž Kavčič, pred volitvami pa pričakujemo naskok tudi od drugod, celo iz slovenske antiupokojenske osi zla, tj. okrnjene vladajoče koalicije.
Mateja Kožuh Novak (Zveza društev upokojencev Slovenije) je Erjavčevi Desus najbolj sovražna, zato ga napada iz želje po prvačenju. Kljub naklonjenosti medijev zaradi podpore vladnemu reformnemu paketu je taktika Kožuh Novake zelo vprašljiva in bolj kot ne samomorilska. Kako si priboriti naklonjenost upokojencev z zavzemanjem za pokojninsko reformo? Njena največja slabost so zelo slabi javni nastopi, polni osornosti in zadirčnosti, tako da bo težko ogrozila spretno Erjavčevo medijsko insceniranje in politično retoriko, kaj šele druge bojevnike za upokojenske glasove, ki razen upokojencev nagovarjajo še druge interesne skupine.
Med zelo neprepričljive bojevnike v vojni za upokojenske glasove spada tudi kandidat za predsednika LDS Blaž Kavčič, predsednik seniorske sekcije sivi panterji pri LDS. Glede na delovanje dosedanje predsednice Kresalove, ki je po aferaški izgubi zaupanja trkala zgolj še na »srca« partizanskih upokojencev (še ena skupina spornih pokojninskih privilegirancev), lahko domnevamo, da se bo Kavčič v primeru triumfa nad Kresalovo zaradi svojega družinskega porekla zakadil še k udbaškim upokojencem (za ohranitev njihovih upokojenskih privilegijev gre!). Njegove dosedanje izjave o upokojenski problematiki so precej neresne in kažejo na zelo slabo obvladovanje politične komunikacije. Tudi z medijsko podporo njegov morebitni prevzem vodstva LDS ne bo rešil strankarskega pokopališča, kamor drvijo po javnomnenjskih anketah.
Kljub navideznim razlikam sta za zdaj najuspešnejša bojevnika za upokojenske glasove Radovan Žerjav in Karl Erjavec. Čeprav je SLS desnosredinska, Desus pa domnevno leva stranka, so upokojenci pomembna njuna presečna točka, zato nas ne preseneča odnos obeh predsednikov do problematike pokojninske reforme. Druži ju namreč sedenje na dveh stolih, tako da bi jima rekli dvostolčkarska dvojčka. Ko je bila Erjavčeva Desus z eno nogo zunaj koalicije, je bila Žerjavova SLS z drugo nogo notri. Desus je odhajala, SLS pa prihajala, vendar nikoli čisto zares. Stranka Desus je izstopila iz koalicije, vendar ne bo destruktivna do vladajoče koalicije, SLS ostaja (vsaj za zdaj) v opoziciji, vendar vlado »konstruktivno« podpira.
Koristnost njune taktike je vprašljiva: Erjavec je priznal, da ni v koaliciji ničesar dosegel za upokojence, Žerjav pa se za zdaj pretvarja, da mu je za narodov blagor, ne zgolj za kmečke pokojnine. Problematika tega privilegija je zelo huda in kaže na Žerjavovo dvoličnost, saj prejemniki privilegiranih kmečkih pokojnin niso nikoli vplačali niti centa v pokojninsko blagajno! Po drugi strani pa Žerjav glasuje za zmanjševanje pravic tistih, ki vplačujemo v pokojninsko blagajno, delamo dlje in upamo, da bomo sploh kaj dobili, ko se upokojimo. Le da nihče ne poseže v upokojenski privilegij kmetov!
Soočili smo se tudi z Erjavčevim paradoksom: kljub neverjetni prednosti staranja prebivalstva, ki mu je volivce servirala na pladnju in mu obetala mesto ključnega koalicijskega sopotnika, če že ne premierskega, svoje prednosti za zdaj ni izkoristil, kar vzbuja številne dvome o njegovih pravih namenih in ali sploh zagovarja interese upokojencev. S svojim dvostolčkarstvom in prepoznim odhodom iz koalicije je nanj padla senca dvoma, da gre za še politično marioneto z omejenim rokom trajanja.
Čeprav sta Erjavec in Žerjav dvostolčkarja, pa se medijski odnos do njiju precej razlikuje. Erjavec je deležen ostrih kritik, med drugim predvsem zaradi meteorskega vzpona priljubljenosti in ker kljub številnim »prijateljskim« nožem v hrbet noče izginiti s političnega prizorišča, ampak nenehno skače izza vogala in kvazilevičarjem odžira glasove, zato se ga želijo na vsak način znebiti. Po drugi strani brez njega ne morejo, kar Erjavec s pridom izkorišča.
Podobno velja tudi za Žerjava, le da je ta deležen drugačne medijske predstavitve. Predvsem po glasovanju v podporo pokojninski reformi smo bili priča številnim prijaznim, včasih že prav ostudno osladnim piarovskim predstavitvam. Temu primerno se je začel tudi vzpenjati na lestvicah priljubljenosti. Le redkim se je zdelo sporno Žerjavovo dvostolčkarstvo in dejstvo, da njegovi SLS primanjkujejo ideje in pobude onstran ozkih interesov kmetov (čeprav trdijo drugače). Namig na dvostolčkarstvo lahko razberemo tudi iz nedavnega precej dvoumnega slogana strankarskega kongresa Politiki spreminjamo predznak.
Če natančneje pogledamo, bomo videli, da sta v vojni za upokojence najpomembnejši predznak in perspektiva stolčka, na katerem si in hkrati nisi. In to ne velja zgolj za Žerjavovo SLS ali Erjavčevo stranko Desus, ampak za vse komolčarje v boju za upokojenske glasove. Vojne za upokojence po junijskem referendumu tako še zdaleč ne bo konec, ampak se bo takrat šele zares začela. V tej vojni ne bo nobenega zmagovalca, dolgoročno pa bodo največje poraženke denarnice mlajših generacij in predvsem demokracija.