mateja logar, janez poklukar Svet24.si

Najprej sledi nočno zapiranje lokalov? To so ...

zdravko pocivalsek bobo (3) Svet24.si

Minister Počivalšek je omenil "lockdown"

alenka bratusek bobo Svet24.si

Poslanci spregovorili o sanaciji bank in se ob tem...

le pen jansa tw Reporter.si

Janša se je srečal s »sovražnico EU« Marine ...

20200330-00997910 Necenzurirano

Matoz in Snežič skupaj po zemljišča na Obali

Tanja Ribič Odkrito.si

BRRRRR, TO počne Tanja Ribič?!

doncic re 1 Ekipa24.si

AKCIJA VEČERA! Dončić podal sebi, nato ...

Slovenija

VOJNA MED SLOVENCI...

Deli na:

 Postavlja se  vprašanje, kdo na Slovenskem, če ne komunistična OF, pa je bil med 2. svetovno vojno v razmerah okupacije, ko ni bilo domače efektivne oblasti, upravičen do predstavljanja naroda in vodenja narodne politike? 

 Postavlja se  vprašanje, kdo na Slovenskem, če ne komunistična OF, pa je bil med 2. svetovno vojno v razmerah okupacije, ko ni bilo domače efektivne oblasti, upravičen do predstavljanja naroda in vodenja narodne politike?

 

Odgovor na to vprašanje se glasi: tiste politične sile, ki so po rezultatih zadnjih predvojnih volitev uživale večinsko podporo slovenskega naroda. Njihov demokratični mandat in pravica, da še naprej predstavljajo narod in vodijo narodno politiko ni mogel ob nastopu okupacije ugasniti v korist neke uzurpatorske skupine, katere članice so povrh vsega na zadnjih volitvah dobile pičlo desetino glasov.

 

Tudi v praktično nepredstavljivem primeru, da bi bila Slovenija okupirana v sedanjem času je jasno, da bi okupiran narod lahko predstavljale le politične skupine, ki so na zadnjih volitvah 2004 dobile največ glasov in ne politične sile, ki so na tistih volitvah ostale v manjšini, kot so to storile skrajno levičarske sile na čelu s KPS leta 1941.

 

 

Slovenska zaveza kot vrhovni politični organ slovenske protirevolucije, ki se je po nastanku marca 1942 oklicala za legitimno predstavnico slovenskega naroda, je ta svoj sklep utemeljila z rezultati zadnjih (in vseh ostalih) predvojnih volitev, ki so v njej povezanim političnim skupinam (od socialistov na demokratični levici do SLS na desnici) podelili veliko večino (blizu 90%) glasov ter na temelju priznanja s strani mednarodno priznane jugoslovanske vlade v begunstvu, ki je Slovensko zavezo priznala kot vrhovnega političnega zastopnika Slovencev v domovini. Komunistična OF, ki se je za edino predstavnico slovenskega naroda oklicala že pol leta prej, ni imela niti približno tako močnih moralnih in pravnih argumentov za terjanje narodnega predstavništva, a je to pomanjkljivost nadomeščala z »argumentom« sile, ki je, resnici na ljubo, najpomembnejši argument ko gre za vprašanja povezana z oblastjo.  

 

 

KPS je mislila, da ji je s tem, ko se bojevala proti okupatorju dovoljeno: da si prigrabi narodno predstavništvo brez demokratičnega mandata; da se okliče za vzporedno narodno oblast brez volitev; da kot »ljudska oblast« sme terjati pokorščino od vsega prebivalstva; da sme uporabiti silo proti tistim, ki nočejo ubogati njenih odlokov; da razglasi tiste, ki si drznejo postaviti po robu njenemu »osvobodilnemu« nasilju in ki bi jo pri njenem pohodu na oblast utegnili ovirati za »narodne izdajalce« in da ima pravico odločati o življenju in smrti teh ljudi. Razglašanje svojih nasprotnikov za »narodne izdajalce« kaže na totalitaren vzorec razmišljanja komunistov in njihovih sopotnikov po načelu »narod smi mi«, kar je še huje od znanega absolutističnega reka Ludvika XIV  »država sem jaz.«.

 

Tudi drugače so komunisti stalno sebe istovetili z narodom, od katerega pa niso nikoli dobili mandata na volitvah, in to na zunaj kazali s stalno uporabo pridevnikov »ljudski« in »naroden«, kot »ljudska« oblast, »narodno-osvobodilna« vojska, »narodno-osvobodilni« odbori (organi komunistične oblasti na »osvobojenih ozemljih«), krajevni »ljudski« odbori (povojni lokalni organi oblasti), Oddelek za zaščito naroda (OZNA, komunistična tajna policija) itd.

 

 

Prebivalci, katere je eksistenčno ogrožala ta organizacija so imeli pravico do samoobrambe pred terorjem revolucionarnih samozvancev in lažnih osvoboditeljev. Za obrambo svojih življenj in premoženja so se ti ogroženi prebivalci imeli pravico obrniti na okupatorske oblasti, ki so po mednarodnem pravu odgovorne za usodo civilnega prebivalstva na začasno zasedenem ozemlju in imajo za vzdrževanje reda in miru pravico vzdrževati policijske enote, sestavljene iz pripadnikov iz vrst domačega prebivalstva, ki zaradi tega niso nobeni »izdajalci«. To ni pomenilo nikakršne solidarnosti s silami osi in zavzemanje, da bi bila Slovenija okupirana od teh sil, šlo je za golo varovanje lastnih življenj pred tistimi, ki so jih ogrožali. Pravica do življenja je najpomembnejša pravica, ki je nad sleherno politiko in ideologijo, in napadeni človek se ima v obrambi svojega življenja pravico obrniti na pomoč in stopiti v zavezništvo s komerkoli.

 

 

To je podobno primeru gospodarja, katerega domačijo so v času okupacije njegove dežele napadli razbojniki ter se je obrnil na najbližjo posadko okupatorske policije za pomoč in nato skupaj s temi »okupatorji«, ki so intervenirali, odgnal napadalce. Nesprejemljivo in celo nečloveško bi bilo tega človeka, ki se je obrnil na pomoč k okupatorski policiji (ali vojski), ker pač ni bilo domače policije, zato zmerjati za »narodnega izdajalca«, njegov poziv na pomoč in skupno obrambo domačije pa za nedovoljeno »kolaboracijo«, hkrati pa zamolčati okoliščine v katerih je do te »kolaboracije« prišlo. Jasno je, da takšen način prikazovanja dogodka v bistvu pomeni podporo napadalcem in njihovemu kriminalnemu dejanju. Tudi če bi se ti napadalci drugače »borili proti okupatorju« jim to ne daje za pravico da napadejo nedolžnega človeka samo zato ker morda noče sodelovati z njihovo organizacijo (recimo noče prispevati denarja ali gmotnih dobrin zanjo), niti dejstvo da je bil napaden od »borcev proti okupatorju« ne prepoveduje žrtvi, da se brani pred temi samooklicanimi »borci za svobodo« in išče zunanjo pomoč, od kogarkoli že, za svojo obrambo.

 

 

To ni zgolj prispodoba, temveč verodostojen opis okoliščin, ki so privedle do »kolaboracije« nasprotnikov komunizma z okupatorji in državljanske vojne med Slovenci. Partizansko nasilje proti dejanskim ali namišljenim nasprotnikom OF je bilo otipljiva realnost in je moralo izzvati reakcijo nasprotne strani. Po raziskavi »Žrtve druge svetovne vojne in zaradi nje«, ki se opravlja na Inštitutu za novejšo zgodovino (so partizani spomladi in poleti 1942 (neposredno pred začetkom »oborožene kolaboracije« protirevolucionarjev z okupatorji) na »osvobojenem ozemlju« na Dolenjskem in Notranjskem, ubili okoli 600 civilistov in ta številka še ni dokončna. Čeprav so navzven partizani opravičevali te uboje, češ da gre za ovaduhe, »organizatorje bele garde« in druge »sodelavce okupatorja«, pa zaupna korespondenca partizanskih prvakov dokazuje, da so bili med njimi tudi »razredni sovražniki«, celo zavezniki partije, in druge posamezniki, ki jim ni bilo mogoče očitati kolaboracionističnih »grehov«, kateri so bili gotovo v veliki meri samoobrambna reakcija tistih, ki jih je ogrožalo partizansko nasilje.

 

Celo Kardelj je v enem svojih pisem iz tistega časa priznal, da so partizani okoli Mirne in Mokronoga ter drugod počenjali »svinjarije« in da je bil to tedaj glavni problem za partizansko vodstvo. To je bil kontekst v katerem je prišlo do oboroženega nastopa protirevolucije na Slovenskem v samoobrambnem zavezništvu z italijanskimi okupatorji z nastankom vaških straž poleti 1942. Po eskalaciji partizanskega nasilja je maja 1942 neformalni prvi človek slovenske protirevolucije Marko Natlačen naslovil na italijanske oblasti spomenico s prošnjo, da dovolijo ustanovitev slovenskih varnostnih sil (neke vrste žandarmerije), ki bi zaščitile dejanske in namišljene nasprotnike komunizma pred partizanskim nasiljem, kajti očitno je bilo, da okupatorji sami tega niso bili sposobni niti pripravljeni, čeprav je bila to njihova dolžnost po mednarodnem pravu.

 

V tej njegovi prošnji, ki se navaja kot kronski dokaz njegovega »izdajstva«, ni bilo nobene želje pomagati okupatorjem pri nadaljnji okupaciji slovenskega ozemlja, temveč se jih je želelo izkoristiti za pomoč pri obrambi pred nasiljem komunističnih revolucionarjev. Italijani so po dveh mesecih omahovanja v drugi polovici julija odobrili ustanovitev protipartizanskih formacij, a ne v obliki kakršno si je želelo slovensko demokratično vodstvo. S tem se je v italijanski okupacijski coni začela državljanska vojna med Slovenci, katero so izzvali komunisti s svojim nasiljem proti političnim nasprotnikom, ki so jim bili v napoto pri osvojitvi absolutne oblasti. Tu so tudi korenine tolikokrat pogrevane »kolaboracije«, ki se uporablja za demonizacijo protikomunističnega tabora v Sloveniji med 2. svetovno vojno. Partizansko nasilje na terenu ni bilo edini vzrok za nastanek protipartizanskih enot, vsekakor pa je bilo tisti ključni razlog za množičnost teh enot, ki so vse do italijanske okupacije znatno presegale številčnost partizanske vojske. Tisti, ki obsojajo protikomuniste za »sodelovanje s okupatorjem« očitno mislijo, da so bili oni dolžni mirno gledati in ne braniti se pred temi »svinjarijami«, katerih žrtve so bili, po drugi strani pa naj bi bili partizani samo zato ker so se »borili proti okupatorjem« upravičeni do nasilja proti nasprotnikom komunizma.

 

 

Ljudje, ki se niso strinjali s KPS so se znašli med kladivom in nakovalom. Po eni strani jih je komunistična OF silila, da sodelujejo v njenem totalitarnem projektu, zamaskiranem z »bojem proti okupatorju« in jih terorizirala če tega niso hoteli storiti, po drugi strani pa so bili med žrtvami okupatorskega kolektivnega kaznovanja celotnega ljudstva za dejanja organizacije s katero se niso strinjali. Ta organizacija brez demokratičnega mandata ne le ni bila sposobna zavarovati prebivalstva pred okupatorjevimi represalijami, marveč si je tega kolektivnega kaznovanja tudi želela (kot to dokazuje prej omenjeno Kardeljevo pismo), ker ji je zagotavljalo rekrutacijo ubežnikov pred tem kaznovanjem v njeno vojsko. Toda protikomunisti so imeli vso pravico zavrniti biti žrtvena jagnjeta za cilj komunističnega prevrata in sprejeti ukrepe, da bi bile represalije, če že morajo biti, omejene na člane in privržence partizanstva, oni pa izvzeti iz njih. S tem, ko so se obrnili na okupatorje za orožje in dovoljenje za vojaško organiziranje s ciljem samoobrambe pred partizanskim nasiljem in s tem stopili v vojaško zavezništvo z okupatorjem, so se zavarovali pred tem okupatorjevim kaznovanjem za partizanske akcije in tako reševali svojo prostost, življenja in imetje.

 

 

Tudi iz partizanskih dokumentov je razvidno, da je oboroženi nastop slovenske protirevolucije, ki se je časovno približno ujemal z veliko italijansko (roško) ofenzivo proti »osvobojenemu ozemlju« poleti 1942, imel pozitivne učinke za civilno prebivalstvo. Kot izpričujejo ti dokumenti se je po ustanovitvi vaških straž, ki so jih Italijani legalizirali kot Prostovoljno protikomunistično milico (MVAC – Milizia volontaria anticomunista), bistveno zmanjšalo italijansko nasilje proti civilnemu prebivalstvu. V prvi fazi ofenzive so Italijani sistematično požigali vasi in odganjali celotno prebivalstvo, prepuščeno od partizanov na milost in nemilost okupatorju, v internacijo (na Rab in v Gonars). V nadaljnih fazah ofenzive so na področjih, kjer je prišlo do oblikovanja MVAC, ti požigi in množične deportacije ponehale, italijanski teror pa je postal bolj selektiven in usmerjen le proti privržencem partizanstva. Seveda partizanskemu vodstvu to ni bilo po volji, bolj mu je ustrezalo, da celoten narod »solidarno« trpi zaradi njihovih dejanj, vendar pa to ne more spremeniti dejstva, da so od »osvobojenih« vasi iz katerih so se nato umikali »borci za svobodo« ostajala pogorišča, medtem ko je »narodno izdajstvo« marsikomu (ne le protikomunistom) ohranilo dom in ga rešilo trpke usode izgnanstva ali begunstva.

 

Naj bo za prvič dovolj...Se beremo tudi na www.okopovi-zapisi.com

 

Lp

 

Okop 

Loading...