Čeprav sama zase pravi, da je šele na začetku, je njena umetniška pot po dvajsetih letih entuziazma čvrsto zasidrana v slovenskem prostoru. Kljub temu si ne želi, da bi jo označevali s pridevniki, ki bi njeno delo preveč poveličevali. A predana svojemu delu je navzlic svoji skromnosti z leti na slovenskih tleh postala nekakšen sinonim za šanson, festival La Vie en Rose pa tiste vrste biser med kulturnimi dogodki, ki ga z nestrpnostjo pričakujemo vse leto.
Od kod pravzaprav tolikšna ljubezen do šansona? Bi bilo v tem smislu vprašanje, kaj je bilo najprej, gledališče - torej igra, ali pesem, nesmiselno?
Večna dilema. Kaj je bilo najprej? Kura ali jajce? Šalim se in vam obenem težko odgovorim. Pri meni gre za simbiozo,za upoštevanje enega in drugega. Ločnica je nekje povsem nevidno in najverjetneje vmes. Takšen, je pač moj način izražanja. Vendar pa tega ne gre posploševati. Šanson ima mnogotere obraze; od izrazito artističnega izraza visoke umetniške forme, do onega enostavnega popularnega, ki se nanaša na vse ljudi in vsem razumljiv način. Raznolikost avtorjev in interpretov mu daje poseben pečat. Zato tudi, relativen odgovor.
Pogosto omenjate, da je šanson med drugim tudi eden od najbolj napačno oziroma poljubno interpretiran. Kako torej pravilno razumeti ta žanr? No, predvsem tako, da ga ne poskušamo definirati in omejiti na “pravilno razumevanje“ tega žanra. Na prvi prisluh prav vsi vemo, kaj pomeni šanson. Za nekatere so “pravi“ šansoni samo francoski, za druge so merilo priznani pesniki na splošno, se pravi, da je kriterij kvalitetno besedilo, za tretje mora pravi šansonjer sedeti pri klavirju in šansone izvajati sam, včasih je moral pri tem imeti prižgano še cigareto v kotičku ust (smeh).. Pred osmimi leti smo v Café teatru začeli iskati nekaj, kar je imelo ime, nihče pa ni vedel natančno, kaj je. Prepustili smo se instinktu. Večer smo poimenovali »La Vie en Rose« in nismo se zmotili. V teh osmih letih smo se profilirali v praksi, na odru in to tako zelo, da si drznemo zapisati tudi naslednji teoretični credo “Besedilo pesmi naj bo blagor in ne pokora, glasba pa užitek in ne kazen!“ In se pod njega tudi podpisati. To je slej ko prej prvi in edini kriterij za »La Vie en Rose«. Zato bomo tudi tokrat ob nekaterih izkušenih šansonjerskih »mačkih« videli in slišali izbor najboljših slovenskih glasbenikov in glasbenic, mladih, izkušenih, tudi neizkušenih, alternativnih, etabliranih, duhovitih in liričnih.
Kaj je pravzaprav pomembno za dobrega šansonjerja? Mora biti dober igralec? To je seveda lahko prednost v smislu interpretacije, ni pa nikakor pogoj za verodostojnost. Tudi brez tega talenta (in pridobljenih tehnik) ima lahko nekdo na odru interpretacijsko prezenco, ki ji stoprocentno verjameš. Ko pa mu to uspe, je na nek način že tudi igralec. Ampak to je že kavelj 22 (smeh)…
Podpis: Šansonjerka in ambasadorka Unicefa Vita Mavrič. (Foto: Primož Lavre)