Virantov kavelj 22

Poglejmo nekatera njegova pojasnila iz izvijanja! Virant je najprej rekel, da ni nič narobe, ker mu je pač funkcionarsko nadomestilo za čas brezposelnosti omogočil zakon. Da je torej ravnal zakonito, nemoralno pa ne zato, ker je z izrabo tega nadomestila hotel biti več časa z družino, kar ni mogel biti, ko je bil minister za javno upravo. Takoj za tem se je zapletlo, ker je postalo jasno, da je Virant poleg funkcionarskega nadomestila prejemal še zelo visoke honorarje za svoje postransko delo. To je prvič pomenilo, da bi se iz etičnih in moralnih razlogov moral nadomestilu odpovedati in drugič, da njegova trditev, da je to nadomestilo vzel zaradi družine, ni bilo resnično, saj je zaradi honorarnega dela bil še manj doma kot prej. Potem je na enem od soočenj rekel, da je to, da je vzel nadomestilo neetično, ni pa nezakonito.

Ko se je javnost na vse to silovito odzvala, je Virant izračunal, da je v resnici dolžan 1285 evrov, kar naj bi bil strošek davkoplačevalcev. Ko se je dalo s preprostim računom dokazati, da Virant špekulira z naivnostjo javnosti, je včeraj na tiskovni konferenci sporočil, da se je pred tremi dnevi zmotil in da je v resnici državi oziroma davkoplačevalcem dolžan 18.777 evrov. Pa je to res? Ni res. Virant je od funkcionarskega nadomestila prejel  bruto znesek v višini  66.475,58 evrov in to je njegov dolg. Do številke 18.777 pa je prišel tako, da je seštel jabolka in hruške - funkcionarsko nadomestilo in enoletni pogodbeno delo v višini 95.000 evrov - in po odštetju vse plačane dohodnine je tako nastala razlika 18.777 evrov. Kar je novo čudaško računovodstvo šefa državljanske liste Gregorja  Viranta. Ki bi na položaju, na katerega štarta, moral znati v imenu davkoplačevalcev zelo dobro računati v našo in ne svojo korist!

Še enkrat torej: takoj, ko je Virant prejel  prvi znesek (okrog 3500 evrov) iz pogodbenega razmerja, bi se iz etičnih in moralnih razlogov moral odpovedati funkcionarskemu nadomestilu, še posebej, ker je v času ministrovanja veliko govoril o (ne)etiki politikov in funkcionarjev in ker je bil celo avtor (nesprejetega) zakona, po katerem bi poslanci in drugi državni funkcionarji nadomestila lahko prejemali le šest mesecev.

To je v resnici zgodba, ki je lahko učni primer, kako se v volilno kampanjo ne vstopa! Ne moreš eno govoriti in drugo delati; pravzaprav lahko, ampak, potem ne moreš kandidirati, ker te pač lahko odkrijejo. Virant je imel to nesrečo, da so ga novinarji razkrinkali. In namesto, da bi preprosto priznal resnico, se je začel izmotavati in zapletati in kot kaže tega še ni konec. Ob tem se seveda lahko vprašamo, kakšne svetovalce ima Virant okrog sebe, kdo so njegovi strokovnjaki za PR, ali še bolje – za krizno komuniciranje v situaciji, ki se mu je primerila? Če jih ima, jih mora takoj odpustiti, ker so absolutno nesposobni in ker mu niso znali pravilno svetovati, ko je bil ujet s prsti v marmeladi. Če pa so mu pravilno svetovali, Virant pa je kljub temu soliral in se dokončno zapletel v lastno mrežo, potem pač ni človek, ki bi lahko vodil neko stranko (ki je kolektivno delo) in neko vlado, ki mora biti zlasti v krizi, v kakršni smo, kolektivni um.

V vsakem primeru pa očitno finančno-računovodskih zgodb z Virantom še ne bo konec! Moral bo pojasniti tudi to, kako to, da je po končanem mandatu ministra za javno upravo med drugim organiziral komercialni posvet o reševanju praktičnih problemov, ki jih je prinesla njegova plačna reforma v javnem sektorju! Gregor Virant kot minister plačne reforme ni delal kot privatnik, ampak v službi države in vlade in davkoplačevalcev za ministrsko plačo. Vse, kar je v tej reformi nastalo (dobrega in slabega), je postalo javna last, torej  intelektualna lastnina države. Virant je bil torej moralno in etično zavezan, da tudi po prenehanju ministrske funkcije brez kakršnegakoli nadomestila pomaga razreševati nekatere velike praktične zagate plačnega sistema.

Ali bo tudi v tem primeru Gregor Virant iznašel kakšen kavelj 22, kajti z zdravo kmečko pametjo tudi tega ne bo mogel zlahka pojasniti. Ob vseh teh Virantovih homatijah ima ljudstvo (torej volivci) upravičeno občutek, da se človek iz njih norčuje in ob tem hoče postati še predstavnik tega istega ljudstva.

In Virantov kavelj 22 je tudi v tem, da človek iz dneva v dan samo preračunavam, izračunava in računa namesto, da bi se ukvarjal s potencialnimi volivci, ki bi mu morali dati svoj glas in s programom, ki ga še nismo videli v celoti.

Je pa res, da na tako neumen način doslej še noben kandidat za kakšno funkcijo ni zapravil svojega dobrega glasu.