Vinko Vasle: Vse moje ovadbe SDV in ostankom Udbe

1. V imenu lastnega ustvarjalnega nemira ovajam Žigo Turka, ministra za izobraževanje, znanost, kulturo in šport, ker je doslej z neznanimi potezami tako rekoč blokiral umetniškega duha tudi v meni. Ko sem končno začel upati, da bom postal znameniti pisatelj in pesnik ter filmski ustvarjalec v eni osebi, se je zgodil znameniti družbenopolitični prevrat in je nastopila vlada Janeza Janše. Že to je v enem delu mojega talenta takoj ubilo mojo pesniško žilico, ker si je nemogoče predstavljati, da bi pisal nežne, lirične verze v državi, ki ji vlada JJ. Kvečjemu bi se lahko zatekel v balade, kar pa je tvegano stihopisanje, saj je balada zvrst, v kateri moraš tragedijo slovenskega naroda ubesediti neposredno in ostro. Imel pa sem vse nastavke, da postanem sodobni France Prešeren, o čemer priča ena od mojih ranih poem, v kateri sem povzdigoval mater padlega partizana in za to dobil državno nagrado. Začela se je nekako takole: Ne bom ti pel o slavnih dneh Kajuha, o soncu res ni treba peti, le prosim te, da ti poskušaš zaživeti za dolga leta tja nazaj in kaj o sinu svojem mi poveš.

Ko sem na tisti nesrečni dan, ko je sonce kulture zašlo za temnimi oblaki in smo ustanovili KOKS, uporniško legijo kulturnih animatorjev – ko sem izvedel, da so z obličja slovenstva izbrisali kulturno ministrstvo, simbol naše kulturniške moči, je v vodo padla tudi moja ideja o romanu, ki bi pretresel literarno sfero širše preko meja. Kakšen je sploh smisel umetniškega ustvarjanja, če nimaš kulturnega ministrstva in kulturnega ministra? Kako radostno in radodarno je prejšnja ministrica, draga mi Majda Širca, delila davkoplačevalski kulturniški evrček po resnici in pravici. Nastalo je nekaj remek kulturno-umetniških projektov, enega, ki mu pravijo porno dokumentarec o JJ, pa še čakamo, da ugleda luč sveta.

Spomnim se vseh performansov, umetniških provokacij, kulturnih iskanj navdiha, umetniških omahovanj in nihanj in drugega – vse to se je plačevalo, kot se spodobi. Zdaj pa tale Turk! Od česa bom zdaj živel, če me je zapustila pesniška muza? Kaj bom dal v usta, če ne morem pisati odličnih romanov, ker me dajeta slab navdih in revmatizem? Vse to sem nameraval početi, ker sem upal, da bo Širca še naprej ministrica, kajti ona je imela smisel za svoje umetnike, ni šparala – razdajala se je, kolikor se je lahko. Zato prosim ustrezni naslov, da Žigo Turka takoj odstrani s položaja, ki si ga je uzurpiral. Hvala.

2. Spoštovani predsednik žal v tem režimu JJ vzporedne a potrebne tajne službe! Nujno se mi zdi ovaditi prometnega policista, ki je dne 16. marca pred sedmimi leti na križišču pred centralno pošto usmerjal promet tako nemogoče in pristransko, da me je to neizmerno zmotilo in sem mimo njega, žal pri rdeči luči, pritisnil na plin do devetdesetih kilometrov. Šlo je za očitno samoobrambo pred amaterskim, polšolanim policistom, ki je kasneje trdil, da sem storil naslednje prometne prekrške: prevozil rdečo luč. V državi, kjer so na oblasti beli oziroma črni, je seveda tudi to mogoče razglasiti za zločin, šlo pa je zgolj za dejstvo, da sem barvno slep, pa tega tudi pri očitno pristranskem konziliju KC Ljubljana niso hoteli potrditi. Njihov predstojnik namreč voli Janševo stranko in res ni mogoče reči, da je barvno nevtralen.

Drugi prekršek, ki naj bi ga storil, je bila hitrost, ki naj bi jo prekoračil za 40 kilometrov na uro. Če je to prekršek, spoštovani gospod Ertl v senci, potem ne vem, od kod narodov izrek o tem, da čas hitro mineva in smo nendoma v klinčevi penziji, ki nam jo bodo zdaj hlapci JJ še zmanjšali, govori se, da za polovico. Temu pa potem rečejo zamrznitev. Sicer pa sem skušal dokazovati, da je bilo nekaj narobe z avtomobilom, pa tisti avtomehanik, policijski izvedenec, v resnici pa njihov podkupljenec tega ni hotel priznati.

Ko sem se obrnil na novega notranjega ministra – ki  ga zato tudi ovajam – Vinka Gorenaka, je rekel, da to ni več njegova pristojnost, ker je primer zastaral. Potem naj mi pove, kaj dela? Ker sem takrat iz ideoloških in političnih razlogov zelo nastradal (3400 evrov kazni plus osem pik, mislim, da mi je bila med vrsticami izrečena tudi grožnja o politični likvidaciji), prosim, da se vse omenjene, ki so mi škodovali, pravično kaznuje, na primer z odvzemom državljanstva in izgonom iz države za nedoločen čas. Tudi Gorenaka.

3. Cenjeni predsednik države Danilo Türk! Na vas se prisrčno obračam z ovadbo vseh tistih, ki škodujejo naravi našega poklicnega dela ali pa samo našemu notranjemu amaterskemu kriku, ker menimo, da smo poklicani, da ovajamo vse negativce in negativnosti. Teh v teh časih diktature JJ res ne manjka. Rad bi vam ovadil skupino posameznikov, ki naše pretekle dejavnosti danes razglašajo za udbovstvo, cinkarjenje, ovajanje in špijoniranje, to je sicer res, vendar pa so to bila v preteklosti družbenopolitično ustrezna ravnanja.

Kaj naj bi človek v obrambo režima storil, ko je menda slišal Pri treh birtih na Slomškovi iz ust sovražnika ljudstva vic, zakaj je od Ljubljane do Beograda in nazaj posajena koruza. Zato, je rekel, da bi svinje našle pot domov. Kdo vse se je v tistih letih z vlakom vozil v našo skupno, žal nekdanjo prestolnico, je pa tudi jasno. Tipa sem nemudoma prijavil izpostavi SDV za mariborsko okrožje – to so tisti, ki so izvrstno, a le malo preveč amatersko opravili atentat v Velikovcu. Po večtedenskih zasliševanjih in nekajmesečni rehabilitaciji so ga izpustili, ker je pisno spoznal svojo zmoto in je prijavil pet drugih, češ da so avtorji tega nesramnega vica. Vseh pet so potem, žal, samo pogojno obsodili na tri leta ob uporabi prisilnih sredstev.

Kdo bi mogel mimo informacije, da je Š. P., revirni pohorski gozdar – oprostite – pritiskal L. M., ženo okrajnega partijskega šefa, in to samo zato, da bi izvedel kakšne državne skrivnosti, ki jih je potem nosil na drugo stran meje k naši emigraciji. Tega mu sicer materialno kasneje niso dokazali, so ga pa zaradi – oprostite – pritiskanja žene okrajnega partijskega šefa vrgli iz organizacije. Naslednje leto se je vsak teden javiti na postaji milice Maribor center.

Vem še za veliko podobnih pomembnih zadev, ki sem jih v prejšnjem režimu predal ustreznim organom, ker je šlo za zaščito naroda in revolucije. Prosim, da se, gospod predsednik, zavzamete zame, če me bodo izbrskali iz arhiva, ki ga zdaj vodi tisti Jože Dežman. Tudi njega ovajam po potrebi.

4. Žal se brez upanja zmage obračam na notranje ministrstvo, ministrstvo za pravosodje, ministrstvo za gospodarstvo, na predsednika državnega zbora, predsednika vlade, na celoten ministrski zbor, posebno pa na meni drage poslance Jankovićeve liste! Razen slednjih vse zgornje tudi ovajam, ker z vidika svojih pristojnosti niso storili vsega potrebnega oziroma – nič! Že v času prejšnje – bodi Bogu potoženo, čeprav sem ateist – Janševe vlade sem zaradi nemogočih razmer na delovnem mestu razglasil enotedensko osebno stavko, ki ni zbudila razumevanja predpostavljenih. Posebno pasje se je obnašal moj šef Ludvik Č., ki je nekoč volil Novo Slovenijo, potem pa je rekel, da se je zmotil, ko so zmagali naši iz KGB. Ker je stavka akt, da ne delaš, me tudi ni bilo ves teden v službo.

Da mi ne bi bilo dolgčas, sem seveda šel med proletarske tovariše, ki so bili bolj zviti in so vzeli bolniške, da so si lahko privoščili malo predaha od silovitega kapitalističnega izkoriščanja na delovnih mestih. Dobivali smo se vsako jutri ob pol osmih v lokalnem bifeju, kamor je po pomoti zašla tudi tista baraba pasja šefovska. Naslednji dan so me vrgli iz službe, čeprav sem z verodostojnim spričevalom in zdravniškim potrdilom post festum dokazal, da se je v tistem tednu v meni nekaj zalomilo in sem imel začasne psihične motnje. Pa ni pomagalo, ker so bili takrat, kot sem že opozoril, na oblasti Janševi.

Šlo je za čisto zlorabo temeljne ustavne delavske pravice, da človek stavka. Če je ob tem še psihično prizadet, je to dvojni razlog za razumevanje predpostavljenih. Tudi angažiranje Semoličeve centrale ni nič pomagalo, tudi delovno sodišče do višjega me je vrglo na cesto. Tam je bila sodnica, ki zagotovo voli desničarje, ker je imela tak obraz in zelo konservativno se je oblačila. Prosim naslov, da me rehabilitira in se mi dodeli polovična priviligirana kulturniška pokojnina za posebne disidentske zasluge v času prve Janševe vladavine. Hvala, prosim, pohitite.

5. Prijavljam vse tiste organe, ki so nepietetno in nehumano vdrli v prostore mrliških vežic v Ajdovščini, kamor je večinski lastnik gradbenega podjetja Primorje, gospod tovariš Dušan Črnigoj, v hudi žalosti za umrlim podjetjem simbolično parkiral enega mercedesa in dva audija A6 quattro. Šlo je tako rekoč za predpogrebne slovesnosti, to so upniki kasneje razglašali za poskus goljufije in dodatnega oškodovanja tistih, ki jim je gospod tovariš Črnigoj kaj malega dolžan. V času vlade KGB se tak prostaški vdor v mrliške vežice ne bi mogel zgoditi. Gre za tipično desničarsko desantno dejavnost, pri čemer premičnine nimajo miru niti na pokopališčih oziroma v njihovi infrastrukturi. To je še en razlog za splošno stavko in javne proteste zaradi zlorabe svetosti mrliških vežic. Prosim organe, naj  ustrezno ukrepajo.