»Vem, kako je marširal z jugoslovansko zastavo, kako mi je z vojaškim čevljem stopil za vrat, ker nisem hotela streljati na vojaških vajah, potem lahko veste. Mi smo imeli pisarne skupaj. Bil je zvest liniji. Jaz bi rekla, da je ves čas tak. Zna biti velikoličen.«
Na vprašanje novinarja je podrobno opisala dogodek z vojaškim škornjem: »Vodil je obrambo na ZSMS in vsake toliko časa organiziral obrambni dan, kjer smo morali vaditi streljanje s puško, sama pa sem zapriseženo proti orožju, skoraj še noža nimam doma, raje trgam solato.«
»Drugič v življenju sem takrat imela puško in morala sem streljati leže. In potem mi je stopil z vojaškim škornjem za vrat, jaz sem začela streljati, tam nisem mogla nobenega ubiti, pa čeprav sem mižala na napačno oko. In potem sem jokala.«
»To je bilo v Prekmurju in mi reče: Potočnik, ti pa danes nisi nič naredila in sem rekla, da tudi ne bom. Njegov obraz je postal tako militanten, da sem se ustrašila. Drugič v življenju sem takrat imela puško in morala sem streljati leže. In potem mi je stopil z vojaškim škornjem za vrat, jaz sem začela streljati, tam nisem mogla nobenega ubiti, pa čeprav sem mižala na napačno oko. In potem sem jokala.«
Potočnikova še pravi, da jo je Janša prisilil, da je streljala, »ker bi se morala obrambno usposabljati. On je bil tudi sicer eden večjih promotorjev služenja žensk v JLA. Po duši je militanten, imel je le srečo, da je delal v izjemno razmišljujočem okolju, včasih pa nam je prišel tudi prav, ker je imel včasih bolj radikalne ideje.«