Dežman je diplomiral leta 1997 na ljubljanski Filozofski fakulteti in leta 2014 doktoriral na Teološki fakulteti. Leta 1979 se je zaposlil v Gorenjskem muzeju v Kranju, od 2000 kot muzejski svetovalec. Med drugim je bil tudi direktor Muzeja novejše zgodovine Slovenije in direktor Arhiva Republike Slovenije.
V raziskovalnem delu se je poleg zgodovine posvetil še antropologiji, muzeologiji in muzejski kritiki. V letih 1993−2000 je urejal revijo Borec. Zadnja leta opravlja delo predsednika Komisije Vlade Republike Slovenije za reševanje vprašanj prikritih grobišč, ki je marca letos izdala že četrti obsežni zbornik, tokrat „Poročilo 4- Nemoč laži".
Na pogovornem večeru je uvodoma spregovoril o svojem dosedanjem delu in delu vladne komisije za reševanje prikritih grobišč. Dotaknili smo se tudi spomina na deseto obletnico odkritja žrtev povojnih pobojev, ki so bile zazidane v opuščeni rudarski Barbarin rov v Hudi jami in besed takratnega predsednika Slovenije dr. Danila Turka o drugorazrednosti.
Dobršen del pogovora se je dotikal tudi našega odnosa do mrtvih, pobitih v času vojne in po njej ter kako so to sprejemali in sprejemajo svojci žrtev in tistih, ki imajo krvave roke. V zadnjem delu pogovora so slušatelji gostu zastavili tudi nekaj vprašanj. Eden izmed njih, Jani Guna, publicist in dolgoletni voditelj radijskih in televizijskih oddaj je po srečanju na svojem FB profilu zapisal (navajam v celoti):
„Včeraj je bil v kavarni DDT eden boljših in za trboveljsko mentalitetno šablono izjemno pomembnih streznitvenih pogovorov, ki ga je vodil Igor Gošte s predsednikom Komisije vlade REPUBLIKE SLOVENIJE za reševanje vprašanj prikritih grobišč, ki so jih po Sloveniji predvsem po vojni masovno natrosili partizanski osvobodilni heroji ter državo spremenili v en sam britof z neznosno traumo, ki se prav zaradi Dežmanove raziskovalne vloge postopoma poskuša integrirati v narodovo zavest, zdaj kot jasno zgodovinsko dejstvo, kakršno je in ne kakršno bi zainteresirana ideološka tabloidnost rada, da bi bilo. Če ni, pač ni, žalibog.
Poročilo 4 - Nemoč laži
Jože Dežman, ki je pri nas nemara največji poznavalec te tematike, s katero se kot odličen zgodovinar z več kot ducatom objavljenih knjig strokovno in etično srečuje še izpred osamosvojitvenih časov te države, je spregovoril o delu te vladne komisije, ki jo vodi, pa o odnosu podpore ali zaviranja posameznih vlad in politik do te teme nepokopanih po vojni likvidiranih ljudi, prav tako pa je postajalo jasno, da se tista partijska in nedostojna stripovska predstava zgodovine, zdaj med ljudmi že sestavlja v neke realne faktične okvire, osvobojene pamfletne mitologije, ki ni več primerna niti za nivo neoborčevskih terenskih „bakhanalij".
To je bilo „kazno" tudi ob koncu Dežmanovega izjemno uravnoteženega in argumentiranega predavanja iz nekaj postavljenih tematskih vprašanj prisotnih, pa iz nekaj osebnih izpovedi in stališč, kakor tudi iz enega slabo artikuliranega samoterapevtskega vzklika lokalnega košarkarja, ki je sicer „falil" bistvo večera in tudi odšel še pred koncem predavanja.
In še to: kako še vedno intrigantno in boleče je soočanje z masovnimi konkretnimi (Zasavskimi) morišči takoj po koncu vojne s strani lokalnih osebkov, kaže tudi dejstvo, da bi Goštetov razgovor z Dežmanom zaradi lakajevske čuječnosti posameznih akterjev in telefonskih klicev iz Ljubljane, lahko tudi odpadel. A v tem primeru je bila že določena rezervna lokacija."
Drugi pogovori večer je pokazal, kako pomembno je, da se o nekoč prepovedanih temah in še dandanes marsikje nezaželenih temah pogovarjamo in se z njimi soočimo. Zato je bilo še toliko bolj pomembno, da so se pogovora z Dežmanom udeležili tudi nekateri, ki imajo na povojne poboje drugačen pogled kot predsednik komisije.
