»Dovolj je bilo stricev v politiki, če želijo odločati, naj kandidirajo!« se je Dejan Židan razburil po volitvah leta 2011, ko je nanje pritiskal bivši predsednik Milan Kučan, češ da se stranka SD ne more izogniti odgovornosti pri sestavljanju vlade Zorana Jankovića. Avtorstvo izjave o stricih so mediji pozneje pripisali kar Borutu Pahorju, zato je Milan Kučan od njega celo zahteval opravičilo, nikoli pa od njenega pravega avtorja Dejana Židana. Še več, po naših podatkih je imel Kučan z Židanom popolnoma drugačne načrte. Kot smo izvedeli, naj bi se septembra lani Kučan in Židan znašla za skupno mizo v gostilni Rajh v Bakovcih, v družbi naj bi bili med drugim tudi nekdanji Kučanov šef kabineta Marjan Šiftar, pomurski agrotajkun Stanko Polanič in Ernest Ebenšpanger, nekdanji direktor Mure, ki je slavil 74. rojstni dan. Pozneje se je po Prekmurju govorilo, da je bil sprejet načrt o zamenjavi Igorja Lukšiča z Dejanom Židanom, ta naj bi najprej prevzel krmilo SD, po volitvah pa še vlade. Lukšič naj bi bil za Kučana preveč ekstremističen in nepredvidljiv, Židan pa dovolj mehak in vodljiv. Po tem načrtu naj bi Lukšiča zamenjali takoj po evropskih volitvah, čeprav niso pričakovali tako hudega poraza.
Ključno je vprašanje, kako je Židan sploh pristal v politiki in kdo so bili strici, ki so ga spravili v vlado Boruta Pahorja. Za kmetijskega ministra v njegovi vladi je bil izvoljen maja 2010, potem ko je zaradi afere bulmastifi in kriminalistične preiskave odstopil prejšnji minister Milan Pogačnik. Nato je bil na predčasnih volitvah izvoljen za poslanca, na kongresu SD za njenega podpredsednika in po padcu druge Janševe vlade za ministra za kmetijstvo in okolje v vladi Alenke Bratušek, ki jo je še pred imenovanjem označil za »najboljšo vlado v zgodovini Slovenije«. Pred vstopom v politiko je bil Židan predsednik uprave družbe Panvita, ki jo lastniško obvladuje Stanko Polanič. Po naših virih ne bi nikoli postal minister brez soglasja pomurskega kmetijsko-gradbenega barona. Verjeti je, da ga je ta priporočil Andreju Horvatu, državnemu sekretarju v kabinetu Boruta Pahorja, ki se je zaradi svojih zaslug za sprejetje zakona o Pomurju predstavljal kot »pomurski gubernator«. Pozneje je moral odstopiti zaradi nezakonitosti pri podeljevanju evropskih sredstev med prijateljska podjetja svojih strankarskih tovarišev, skupaj z njim pa je bil med kazensko ovadenimi tudi Polaničev nečak Uroš Hakl, nekdanji izvršni direktor Pristopa, ki se danes omenja med možnimi kupci mariborskega Večera.
VEČ V TISKANI IZDAJI IN V TRAFIKI ZA TABLIČNE RAČUNALNIKE.