»Ko sem pred leti prebral poročilo tega dvojnega agenta (Georga, op. p.) sem se skušal spomniti, za koga gre, a šmenta, ni šlo,« se je izgovoril Matjaž Šinkovec, slovenski veleposlanik v Bruslju, ko smo ga vprašali, kako se spominja sodelavca SDV »Georga,« s katerim sta se večkrat srečala leta 1989; takrat so ravno ustanavljali SDZS, kjer je Matjaž Šinkovec skrbel za mednarodne odnose. Georg, doma iz avstrijske Koroške, kjer je imel kot zasebnik v lasti avtobuse, z njimi pa naj bi večkrat vozil člane kulturnih društev s Koroškega, je po naročilu jugoslovanske Udbe delal še za avstrijsko obveščevalno službo (AVO). V udbovski »operaciji« O. KOROŠKA (DK PODJUNA), ki jo razkrivajo dokumenti Arhiva RS (AS 1931, TE 3067), je bil določen za lažnega podpornika SDZS. Z obljubo, da bo organiziral finančno pomoč za stranko in navezal stike stranke z zamejskimi Slovenci, je po inštrukcijah Udbe stopil v stik s Francetom Tomšičem in Šinkovcem.
Poskus, da bi se Matjaž Šinkovec vendarle spomnil, kdo je bil Georg – navsezadnje je imel po vložitvi prošnje za vpogled v dokumente, ki so se nanašali nanj, a tudi kot nekdanji direktor Sove, za to več kot dovolj priložnosti – niso obrodili sadov. Ko smo ga po objavi članka večkrat poklicali na slovensko veleposlaništvo v Bruslju, nam je tajnica v angleščini pojasnjevala, da je na sestanku, spet drugič naj bi bil nekje zunaj, njena zadnja obljuba je bila, da nas bo poklical takoj, ko bo utegnil.
Skrivnostnega Georga bi moral dobro poznati Matevž Grilc, znani celovški odvetnik. Za stik med Grilcem, takratnim predsednikom Narodnega sveta koroških Slovencev, in Matjažem Šinkovcem, naj bi poskrbel prav Georg, to je tudi opisano v dokumentih SDV. Ko smo poklicali v njegovo pisarno, smo lahko le izvedeli, da je povsem nedosegljiv do 12. novembra. Tako smo poskusili še v tretje, saj se v dokumentih skupaj z Georgom omenja Emil Oblak, zdaj policijski inšpektor v Centru za tujce v Postojni, ki je bil v tistih prelomnih časih policist na Brniku ter skupaj z drugimi policisti postavljen za pregled blaga. Georga naj bi osebno poznal.
Prav zato smo Oblaka obiskali na domu, kjer nam je povedal, da je v času službovanja na Brniku srečeval veliko ljudi, tudi voznike avtobusov, ki so prihajali od vsepovsod: »Lahko bi dejal, da nisem nikogar toliko bolj poznal in nikoli nisem imel občutka, da bi morda kdo želel z mano navezati več stikov in pridobiti kakšne podatke.« Omenil je še, da je bil Brnik zagotovo zanimiva točka: »Verjetno smo bili prestreljeni. Vedno so nas opozarjali na to, naj pazimo na aktivnosti tujih služb. Presenečen sem nad tem, da bi nekdo (Georg, op. p.) želel navezati stik, na podlagi katerega bi se lahko začelo razpletanje medsebojne izmenjave podatkov. Sploh nisem te vrste človek in na takšne igrice se ne spoznam. Lahko jih vidim samo v filmih.« Vendarle ni čisto tako, vsaj naša »igrica« se zagotovo nadaljuje, dokler ne bomo dobili odgovora na vprašanje, kakšno je bilo resnično ime sodelavca SDV Georga.