Več kot sovražni govor: rušenje demokracije!

Med največjimi napakami, ki jih je naredila vlada ob propagandi za pretekle referendume, je zastraševanje državljanov. Slovenski državljani so se v preteklih letih toliko naučili, da stare boljševiške manipulacije z zunanjimi in notranjimi sovražniki več ne zaležejo. Dejstvo je, da sta tako novo varčevanje kot rebalans proračuna posledica slabega gospodarjenja in prevelikega zadolževanja, ne pa zavrnitve pokojninskega in drugih podobnih zakonov. Velik odstotek zavrnitvenih glasov ima politično, vendar tudi in predvsem vsebinsko ozadje. Državljani vendar niso neumni.

V pomanjkanju argumentov zagovorniki neuspešne vlade znova vlečejo na dan staro komunistično izrazoslovje o nevarnosti fašizma, totalitarizma, populizma, avtoritarizma. Znana in preizkušena taktika, ko tat vpije držite tatu. Ne prenesejo političnih porazov in demonizirajo opozicijo. Ljudem očitajo zavzemanje za svoje pravice in boljše življenje. Ljudem odrekajo temeljno pravico: pravico do boljšega življenja.  Sindikatom bi znova naložili kot glavno nalogo: izpolnjevanje notranje in zunanjepolitičnih ciljev partije. Znova zahtevajo materialne žrtve kot v času jugokomunizma, ko smo morali vselej  še malo potrpeti za boljši jutri, ki ga nikoli ni bilo in ni moglo biti.

Panika, ki je zajela vladajoče kroge, najbolje izražajo zahteve po novih organizacijah civilne družbe. Seveda pod to razumejo samo tisto, ki bi tulila v njihov rok oziroma bila »žlahtno-konzervativna« (beri jalova).

Politično življenje v demokraciji je stalni boj med pozicijo in opozicijo. Obsojati to zaradi verjetnosti, da bo morala na novih volitvah prevzeti vlado in ji v naprej očitati fašizem, totalitarizem, populizem, avtoritarizem… je tlakovanje poti v novi totalitarizem, s katerim bi cilje turbokapitalizma uresničili s političnimi in ideološkimi sredstvi.