Včeraj je bila dovoljena amnezija, danes je nov dan

Ne vem, kakšne svetovalce ima okrog sebe moj predsednik vlade, ampak če sodim po fotografu Sarkiću, se mi zdi, da Pahor ni v najboljših rokah! Potem, ko ga je nekaj časa lomil po Libiji z Gadafijem, je zadnjič šel v Turčijo. In so na dan njegovega prihoda v tej demokratični državi zaprli deset novinarjev, ker naj bi pripravljali državni udar, pa tudi drugače je v tej »čakalnici« za vstop v Evropsko unijo po zaporih velika gneča; če na primer omenim samo opozicijo in tisto manjšino Kurdov, ki jih je komajda kakšnih dvajset milijonov, a hočejo svoj jezik, svoje šole, kulturo in podobne neumnosti. jim Turki tega ne dajo, do zadnje kaplje kurdske krvi ne.

Seveda se moj predsednik vlade zaradi diplomatskih uzanc ni mogel pozanimati, na kakšne načine vse Turki po svojih zaporih mučijo Kurde in opozicijo. Tudi to je pozabil vprašati, zakaj so med njegovim obiskom zaprli deset novinarjev! Šlampasti Sarkić mu pa tega tudi ni sporočil. Tudi ni poročil o tem, da so ti novinarji svojega predsednika primerjali s Hitlerjem, ali Goebelsom, kar je danes pri nas novinarski modernizem.

Pri nas se seveda ne more zgoditi, da bi novinarje zapirali zato, ker hočejo rušiti oblast. Največ, kar so novinarji naredili v času po osamosvojitvi, je bilo to, da so rušili svoje naklade, kar počenjajo še danes iz načelnih razlogov. Recimo v vseh treh dnevnih časopisih, še najbolj pa v Pivovarniškem listu, gojijo novo zvrstne oblike žurnalizma: piši, samo da se bere. Obtožuj, če zato prodaš en sam izvod več. Ne ruši naših, ampak opozicijo, ker je to nekaj novega in tega časopisi po svetu ne počenjajo. Vsaj tu smo izvirni. Naši novinarji v resnici naši oblasti pomagajo, da se obdrži, in zavedenemu ljudstvu odpirajo oči. Recimo o edino genialni pokojninski reformi. Jaz pravim, zapreti vse, ki so za referendume nasploh, še posebno o pokojninski reformi, ali pa jih poslati z opozicijo vred h Gadafiju ali v Turčijo.

Neki Ludvik Čanžek, ki ga ne poznam, skorajda vsak teden v pismih bralcev (kako medijsko priročno!) nekoga obtoži, da je udbovec. Zadnjič je tri kar v paketu, pa čeprav je pred tem izgubil tožbo na sodišču, kjer ga je za iste obtožbe preganjal Miha Brejc. Ampak časopisi obtožbe tega človeka še kar objavljajo, ker je demokracija in se tudi v pismih bralcev mora obračunavati s tistimi, ki niso naši. Tale ubogi Čanžek bo nekega dne celo samega sebe obtožil, da je bil udbovec, oznovec, gestapovec in podobno; potem bo moral še sebe tožiti.

Najbolj genialna pa se mi zdaj zdi zarota, ki jo je proti JJ skuhal Silvo Komar, človek, ki je vodil varnostno obveščevalno službo v Mariboru. Ves svet je bil doslej prepričan, da ve, kdo je kriv za pokol v Srebrenici, ampak da je vanj vmešan Janez Janša, se pa tudi Carli del Ponte ni sanjalo. Menda so v Hagu totalno šokirani in se bodo Miloševiću posmrtno opravičili, Karadžića bodo takoj izpustili, Mladića pa tako in tako ne iščejo resno. Naši mediji pa to z veseljem objavljajo, kar je dobro. Ne glede na vse, kar kuhamo proti JJ in opoziciji nasploh, še ne kaže, da bi naši lahko drugo leto še enkrat zmagali na volitvah; čeprav je moje mnenje, da je treba volitve ukiniti in našim dati še eno možnost, priložnost, kot bi rekel moj predsednik države Danilo Türk. Super je tudi to, da lahko zdaj mednarodna javnost, pa naši zavezniki, pa OZN iz dneva v dan v naših medijih prebirajo, kaj naj bi se dogajalo, kako smo kršili embargo ob osamosvojitvi, kajti mi bomo vse povedali po resnici, ker naši hočemo biti resnicoljubni, čeprav malo pozno, a od srca.

Seveda nismo edini, ki smo to kadarkoli v zgodovini počeli, saj smo zadnji dve leti oboroževali celo prijatelja Gadafija! Smo pa edini na planetu, ki o tem javno govorimo, ker so naši pred dvajsetimi leti pozabili povedati, da se je pri trgovini z orožjem okoristil ta in ta ter oni in oni, a bomo zdaj to popravili. Partija, komunisti, naši predhodniki so vedno bili pošteni: če že niso povedali po resnici, so bili pa prepričljivi, kot na primer pri Hudi jami in še ponekod. Zato slavimo dan, ko se je nekaterim našim povrnil spomin, ko so se iz globoke, dvajsetletne amnezije spet vrnili med nas.

Spomnim se, ker sem bil živa priča takratnih dogodkov, da so nekateri naši bili v tistem času spominsko tako zelo prizadeti, da so tekali po domovini in kričali: »Kdo sem??! Kdo sem??!« A ni nihče vedel odgovora. Medtem je politična medicina zelo napredovala in zdaj se – hvala bogu – spet spomnijo. V resnici nam vsak dan pripovedujejo še več, kot se je v resnici zgodilo, a čemu bi bili skupaj z mediji malenkostni! Se pa bere, čeprav žal ugotavljam, da to k povečanju  naklad naših dnevnih medijev ne prinaša čisto nič, menda celo nasprotno. Ljudje se pač nesramno ravnajo po reklu: iz nič ni nič in iz laži ne more nastati resnica. Proti čemur seveda protestiram: kdo pravi, da nekaj ni res, če je možno, če je verjetno, če je lahko bilo, če se je mogoče primerilo, če naj bi se zgodilo??

Tisti poslanski substitut Tadeja Slapnika iz Zares pa je lahko srečen človek: plemeniti ga samo grdo pogleda, pa človek že dobi kordon policistov, ki ga bodo varovali. Kdo pa varuje našo državo? Naše plače, naša delovna mesta, naše pokojnine? Tu še vojska ne more pomagati. Je kriza.

P. S.: V našem parlamentu je zelo napeto! Ker morajo poslanci po novem prispevati 15 centov za malico, ki stane tri evre, lahko izbruhne facebook revolucija.