Vasletova pisma s fronte: Smrad opera za ministra Turka

Prizor v katerem množica kulturnikov v pasaži Maximarketa ob petju in zlorabi slovenske himne pričaka tako rekoč kandidata za ministra Žigo Turka in potem ko ga igralec Uroš Potočnik v kulturnem performansu brez državne dotacije ozmerja s smradom in z oznako, da smrdi – ta prizor je v resnici dobra ilustracija kulturnega boja razvajene kulturniške komunistične elite, ki ga je napovedala še ne povsem porojeni novi slovenski vladi. To so duhovni dediči nekoč dobitnika Prešernove nagrade Edvarda Kardelja.

Simbolno sta se med kulturne upornike pred Prešernovim spomenikom vpisala tudi večni sindikalist Dušan Semolič in seveda nova politična zvezda, poraženi Zoran Janković. Oba sta slovenski kulturi dala ogromno: Semolič v glavnem molčanje ob nekulturnem ravnanju s proletarci, Janković tudi, a on je poleg tega slovenski kulturi dal še Stožice, kjer lahko slovenska kulturna srenja goji masovno kulturo. Stožice so iz naših žepov požrle več kulturniških proračunov, pa ob tej nekulturi noben kulturnik ni nič bevsknil. Ko gre za Jankovića, ne gre pozabiti, da je multi-kulti človek, ki v Ljubljano ob vsaki pasji procesiji pripelje kaj narodnjaškega, se pravi izvirno slovenskega.

Ozek del tako imenovane slovenske kulturniške elite še vedno živi globoko v komunizmu. Nekateri ideološko plus privilegiji, drugi, večina pa zgolj v smislu delitve družbenega bogastva (beri denarja davkoplačevalcev), ki si ga  kulturniški ceh razdeljuje po potrebah, ne po ustvarjalnosti in nadarjenosti. Gre za ozek kulturniški ceh, ki drug drugemu izdaja knjige, ki drug drugega nagrajuje, ki drug drugemu piše lepe kritike, ki drug drugega slavi in ki – nenazadnje, drug drugemu gleda v lonec, da kdo le ne bi dobil česa iz komunistična delitve družbenega bogastva, kar ne ustreza definiciji po potrebah in ne po zaslugah. Za potrebe denarja ni dovolj, za zasluge ga je pa preveč!

Subvencije, dotacije, proračunska poraba – to so pojmi, ki jih ta kulturniški ceh računovodsko bolje obvlada, kot pa pisanje, skladanje, poustvarjanje, dramatiziranje in druge kulturniške obrobne dejavnosti. Potem se pa zgodi, da si skočijo v lase tako rekoč elitistični slovenski društveni pisci in si očitajo grde stvari, ker eno dobijo drugi pa ne nekakšne letne in mednarodne štipendije. In ni jih potolažila nekakšna birokratska ustanova, ki sliši na ime agencija za knjigo, ki je bila tudi že priča terorističnih napadov tistih, ki so mislili, da morajo dobiti, pa niso dobili, ker je dobil kdo drug. Pač po ključu. Že kakšnem.

To je bila genialna domislica ministrice za kulturo Majde Širca, ki je ta ista kulturniška srenja, ki smradi proti novemu ministru Turku, ni linčala, ko je dovolila, da so ji z rebalansom vzeli skoraj 40 milijonov evrov. Kulturni bojevniki so pač solidarni s svojimi in jih razumejo. Proti drugim bodo pa uporabili vsa orožja: kulturni molk, karkoli že pomeni in kar se za naš denar že dogaja v evropski prestolnici kulture, pa demonstracije, devastacije, diskvalifikacije in dramatizacije po ulicah in trgih.

Če je treba, pa še lažejo. Predsednik onega ceha elitnih piscev Veno Taufer tako že cel teden, če ne več, govori, da je minister Turk izjavil, da bo kulturi pobral polovico proračuna. Minister se brani, da tega ni nikdar nikjer rekel in potem poziva onega Tauferja, da naj pove, kdaj, kje je to rekel, oni Taufer pa nič. Naj bo tudi laž kulturni boj. Tako je Turk tudi ujetnik ”kulturniške patrie”: neznanega dne je na neznani lokaciji od neznanih oseb prejel obljubo, da bo kulturi pobral polovico proračuna.”

Upam, da spoštovani minister ne bo vzel kulturi pol proračuna, da pa bo pogledal v agencijo za knjigo, kdo se tam redi in za koliko; da bo pogledal v pokojni filmski sklad, ki je bil prenovljen v filmski center, da bi  staro zakamuflirali z novim imenom in malo pobrskal po številkah in dotacijah in rezultatih; da bo proučil fond za pluralizacijo, ki je bil pod ministrico Širco uporabljen za bolj prijateljsko družinske delitve in nezakonitosti. In še veliko je tega, kjer ne bo treba kulturi nič vzeti, ampak se le spopasti z bleferstvom, domačijskostjo, navezami, omrežji in zvezami in bo privarčeval.

Lahko pa tudi pogleda, kaj v zgradbi, kjer leži pokojno ministrstvo za kulturo, sploh dela okrog 200 zaposlenih. Nekaj jih je bilo videti tudi v pasaži Maximarketa, kjer so ministra Turka zmerjali s smrdljivcem.