Marsikdo mi je v teh dneh rekel, da se je treba dobro pripraviti na sredin sindikalistični poulični razvrat in to tako, da si je treba nakupiti najosnovnejša živila. Stavka naj bi namreč trajala nedoločeno dolgo, prihajalo naj bi do blokad cest in sabotaž prevoza, to pa naj bi ogrozilo tudi najosnovnejšo preskrbo zlasti mest. Očitno so sindikalistični liderji – še posebej Dušan Semolič in Branimir Štrukelj – s svojim proletarskim bojem uspeli preplašiti ljudi, kar je čisto nasprotje sindikalizma. Zato se mora zdaj Štrukelj vnaprej opravičevati vsem tistim, ki jih bo sredina stavka najbolj prizadela. Da bi v stilu klasičnega prevratnika tipa Jaruzelski na koncu rekel: tako bo in pika. Potem pa še dodal: hovgh, govoril sem. Kamera ga je snemala v prvem planu, kar je zgodovinska farsa zastraševanja, ki nam ga je nekoč uprizoril general Adžić. Ampak pri tem je moral biti nekdo ustrežljiv, da mu je kamero in mikrofon potisnil pred nos in gledalcem povzročal prebavne motnje in druge muke.
Štrukelj ni Winetu, čeprav je ideološko seveda rdečkar bolj kot klasični sodobni levičar. Zaradi propadle avanture z igralsko akademijo pa mu je vendarle uspelo okupirati tisto, kar je pri vsakem državnem udaru najbolj pomembno – televizijo. Zdaj že vsi vedo, kako Štrukelj do minute natančno in dramaturško perfekcionistično načrtuje vse svoje nastope pred kamerami. Ko se drugi pogajajo z vlado, on pred vladno palačo z roko odrine svojo frizuro in potem pove, da bo tokrat šlo do krutega konca. Kaj ga nihče ne vpraša.
Štrukelj je tako Hamlet z napako. Nekaj je gnilega v naši deželi, ampak ne na dvoru, kot misli vsiljevati Štrukelj, ampak v sindikalističnih centralah. Te letno obrnejo 50 milijonov evrov, pa se ne spomnim, da bi kdaj javno poročale o svojih financah in o tem, kaj počnejo s tem denarjem. Člani, ki bodo zaradi vladnih varčevalnih ukrepov v sredo tekali po cestah in ulicah, pa tudi ne vprašajo, kaj se dela z njihovo članarino. Menda bi bil pa napad na avtonomijo sindikatov, če bi morali položiti javne račune, ali pa na primer povedati, kdo poleg članov jih še politično sofinancira. Smešno, ampak v tej televizijski generalki sindikalističnega udara na vlado ni bilo novinarja, ki bi Semoliča in Štruklja, dva najbolj glasna proletarska brambovca pozval, naj v kamere v prvi plan pokažeta svoja plačilna listka.
In medtem, ko nam sindikalistični udarne pesti govorijo, da lakota trka na vrata države, se sam sprašujem, v katerem brlogu sta Semolič in Štrukelj spala zimsko spanje, ko je bivša vlada KGB Boruta Pahorja delala dvorne bakanalije na naš račun! Kaj nista mogoče pri tistem občem razvratu želodca in duha tudi sama sodelovala?! Zato vse kaže, da ne gre za boj za pravice javnega sektorja, ampak za ohranitev privilegijev na primer tistih, ki imajo danes borčevske pokojnine, pa so partizane prvič videli v filmu Sutjeska. Pa za pravice izjemnih kulturno-umetniških pokojnin, ki številčno pričajo o tem, da imamo v državi divizijo takšnih na meji Nobelove. Da o tistih, ki privilegirane pokojnine prejemajo kot nekakšno družinsko dediščino, ki gre iz roda v rod, sploh ne govorim.
In končno pogrešam, da bi o varčevanju v državi kakšno rekel dvakrat bivši predsednik države Milan Kučan, ki ima verjetno zato dvakratno visoko pokojnino. Ker pa se ob velikih, zgodovinskih družbenih dogodkih in prevratih rada oglasi tudi Spomenka Hribar, bi bilo fino, če bi povedala, da ni v redu, če se nekdo upokoji pri okrog trideset letih pokojninske dobe, ker moramo potem razliko do polne pokojnine takšnih plačati solidarno vsi mi.