Ko bi se tipa vsaj stepla tam v Južni Koreji, ali pa, ko bi bil vsaj kdo na četrt mrtev – pa nič. Ko bi Lovše vsaj tako kot ona iz MMC-ja zagrozil s streljanjem in metanjem v jame. V resnici pa Slovenija ni dobila svetovnega prvenstva v Planici in to naj bi povzročilo tako hude reakcije Lovšeta, da so morali Kocijančiča in predsednika FIS Kasperja varovati. Lovše sicer ni videti kot množični morilec, je bolj medvedek, ki se je vedno v življenju delal naivnega, ko je šlo za njegove posle. Pa če se spomnimo samo nikoli dokončane zgodbe o tržiškem Peku. Ima pa to nesrečo, da ob nepravem času na nepravem kraju na nepravi način kar govori in govori in ne neha, dokler se ne zaplete do konca.
A kakor rečeno, Slovenija te dni menda živi neko zgodbo, ki je pomembnejša od ustavnih sprememb (zlato pravilo, referendum), ki jih ne bo, odkar je krmilo SD prevzel Igor Lukšić, ki je prišel iz leta 1945. Je menda pomembnejša od tega, da je po policistih z grožnjami in izsiljevanji začelo vse, kar nosi uniforme, ker če imaš uniformo, si nujno enako prizadet kot uniformiranci policije. Južnokorejska zgodba ali prigoda, v kateri igra glavno vlogo Lovše, je rumena melodrama, ki so jo mediji uporabili za trenuten premor pred novim valom žurnalističnega nasilja in teroriziranje javnosti. To pomeni s špekulacijami, scenariji, sinopsisi, tudi kakšnimi kilogrami laži itn.
Kot je tista spet znamenitega avtonomista v novinarskih vrstah, ki je v Dnevniku iz pisma, ki je priromalo v kabinet predsednika vlade, naredil prvovrstno špekulativno medijsko kriminalko. Je zelo podobna oni o obisku predsedniškega kandidata Milana Zveza v mariborski banki, ko bi se lahko kaj zgodilo, pa se ni. Človek, ki je pisal premierju, se je pritoževal, da je v TEŠ-6 dobil premajhen posel in to je vse. Ne, pa ni. Če je pisal in to Janši, je to že hudo sporno in obremenjujoče za Janšo. Kaj, če sta se Janša in pisec pisma dogovorila, da on piše, ker bo potem dobil generalni posel v Šoštanju in gradnja se bo bliskovito podražila? Če se nista dogovorila, bi se pa lahko! In zakaj se zdaj zanika, da bi to lahko bilo?
To so naše zgodbe – izmišljotine in Lovšeti ter njegovi balkanski SMS-i, ne pa pater familias Janković in vsi sumi iz poročila DURS-a. To je danes pozabljena zgodba, kajti njen nosilec se ne piše prav. Če pa že moramo kakšno reči o športu, potem je pač premalo, da slovenski novinarski šport pomeni ena nula oziroma goli rezultat. Šport je politika, je korupcija in je ideologija. O tem pa nihče nič.