Neznani etiketar je res moral v globino svojega jaza, da je našel vse te brilijante svojih misli. Ni problem, če so v LDS užaljeni in prizadeti zaradi mojega pisanja, a sem ga vsaj podpisal. In tudi zaslužijo si ga. On ali ona pa se za svojimi žaljivkami skriva kar za celotno stranko. Z nevidnim sovražnikom pa se je na tej njihovi fronti težko boriti. A LDS-ovci so se skoraj petnajst let svoje liberalne oblasti pač vedno maskirali pred javnostjo in volivci. Hočem reči, znali so jih nategniti, da so jim dali svoj glas, če naj bom res rahlo vulgaren.
Na slovenski fronti je to še ena kvazi bitka z nekoč mogočno stranko, ki nas je pomagala pripeljati do tega, kar (n)imamo zdaj in zaradi katere je več desettisoč žrtev njihove socialne morije in norije, zaradi mojega pisnaja pa samo kakšen načet ego v LDS, kar ni ravno usodno za narod in državo.
V resnici sem se v tistem pismu z moje fronte lotil posebnega fenomena: namreč, da nam o pomembnih mislih propadle LDS o sedanji vladi poroča časopis, ki razpada. Pač dva na istem bregu. To pa nima nič skupnega s klicem k cenzuri, ampak k osebnemu samospraševanju, ali ni morebiti stvar dobrega okusa in majhne zgodovinske pravičnosti, da mogoče kdaj pa kdaj pomolčiš ob majhnih mislih nekoč mogočne LDS! Tiste LDS kot sem zapisal – od katere so ostali fikus, predsedujoči bivši tajni agent, milijonski dolg in rezervna lokacija v zgradbi, ki nosi ime črna vdova. Pa država kot gospodarska in socialna razvalina.
Malo mi je sicer nerodno, ker sem v resnici prekršil etično pravilo, ki pravi, da je treba o mrtvih govoriti in pisati vse dobro. Ampak za dobro kakšnega naivneža, ki bi enemu udu iz proslule koalicija KGB še kdaj hotel dati svoj volilni glas, sem tudi ta očitek pripravljen požreti. In z veseljem pričakujem naslednje izlive izjav nečesa, čemur tudi v krogih, ki so bili LDS kar precej blizu, pravijo živi mrtveci. V tej stranki niso znali delati prihodnosti, zato bi zdaj radi delali preteklost.
Se pa resnično opravičujem tistim, ki jih je moje omenjanje te stranke spravilo v slabo voljo! Pravijo, komaj so padli na smetišče zgodovine, že spet se govori in piše o njih. Ne bom več, mame mi.
P.s.: Prilagam pa njihove izlive liberalnosti, o katerih pišem zgoraj.
Tednik Reporter in njegov dežurni kolumnist Vinko Vasle v zadnjem nadaljevanju svoje epopeje s fronte pričakovano zvesto brani vlado Janeza Janše v odgovoru na našo današnjo izjavo o Janševi strategiji politične delitve naroda.
V Liberalni demokraciji Slovenije smo bili v zadnjih letih prisiljeni razviti debelo kožo zaradi stalnih še ne videnih žalitev in primitivizmov na naš račun. Današnji Reporter v tej svoji paradni disciplini, ki nima nobene zveze z novinarstvom, spet ni razočaral svoje publike. Stopnje vulgarnosti in primitivnosti je očitno še možno nižati.
Vasle, in na to želimo opozoriti najširšo javnost, niti več ne skriva svojega razumevanja novinarskega poročanja in graja izbrane medije ter jih obenem še žali, kako da si drznejo objavljati posredovana stališča LDS. S tem je kolumnist (hkrati se opravičujemo vsem profesionalnim kolumnistom za uporabo te besede) obelodanil totalitaristični pogled svojega političnega idola: kar nam ni pogodu, o tem je prepovedano poročati, je njegov nasvet ali morda celo ukaz premalo pazljivim medijem.
Kolumnist Reporterja na občasnem delu na RTV Slovenija je žal razkril ne samo svojo vulgarnost, temveč verjetno že izpolnjuje pogoje za prvega cenzorja na ustreznem ministrstvu. Če želi, mu lahko v LDS za njegovo novo cenzorsko službo napišemo prijazno priporočilo.