Osebno v smeri performansov nisem preveč izobražen, zanima pa me, če je neka oblika piromanstva lahko umetniško delo in če je, zakaj je človek že v drugo zažgal isti križ, zakaj ne zažiga še kaj drugega. Recimo, lahko bi požgal Piran (navajam samo kot primer, ne hujskam) in ga naprtil Vatikanu, kot je Neron požgal Rim in ga kasneje naprtil kristjanom. Vrzel bi lahko požgal lastno bivališče v Kopru, kar bi zvrsti preformansa dalo novega poleta: »sem žrtvoval lastnega samega sebe, ogrozil lastno premoženje«, pri čemer bi umetnik moral v gorečem stanovanju vztrajati do prihoda gasilcev. V upanju, da ne bodo zamujali. Če pa bi zamujali, bi pa Verzel performans kot umetnost pripeljal do samega vrhunca – samoočiščenja in samožrtvovanja.
Slišim, da so hudo užaljeni tudi pri Jankovićevih; ne doma, v stranki! Pojavljajo se celo razmisleki o tem, ali bi se dalo tožiti vse tiste, ki so njegovo stranko razglasili za pingvinsko, njega pa žaljivo imenujejo prvi pingvin. Nasploh, nikjer več ne slišite in ne berete o Pozitivni Sloveniji, ampak samo še o Pingvinski stranki. Ponorčeval se je celo predsednik vlade Janez Janša, ko je na res – če sem zelo prizanesljiv – butasto vprašanje poslanca Romana Jakiča, zakaj je šel najprej v Nemčijo in ne kam drugam, odgovoril, da bi kakšna druga vlada šla pač na Antarktiko. Po resnici povedano, pingvini v tej politikantski zgodbi in kuhinji niso prav nič krivi!
V komplot jih je povlekel oni Gašpar 2X pingvin, kot mu pravijo, ko je pač nepremišljeno nekam lezel svojemu šefu in je rekel, da bi ta še iz Antarktike, ledu in s pingvini naredil pozitivno zgodbo o uspehu. Recimo kot ono v Stožicah, ko ti res kri zaledeni v žilah, če se nanjo spomniš. In to ne glede na zunanje temperature. Šlo naj bi za šalo, a je bila tako slaba, da se je prijela. In zdaj naj v PS nič ne jočejo. Tožijo naj dvakrat pingvina Gašparja. Ali pa se sprijaznijo, ker bo to s pingvini trajalo.
Užaljeni so tudi oni iz skupine meter in dvajset novinarske avtonomije! Zlasti tisti pri Dnevniku. In še kar nadaljujejo z zgodbo o zgodbi, ki se ni zgodila – to je o letalskem prevozu hudo obolelega sina Janeza Janše na tuj račun. Bistvo te zgodbe je otrok in ne novinarska talibanska namigovanja, zaradi katerih so se že nekajkrat ujeli v past. Recimo, da bi oni Primož Cirman, ki se zdaj tako zaganja, imel sina in bi bil z njim nekje na tujem na dopustu.
Otrok bi nevarno zbolel. Kaj bi storil Cirman? Bi naredil vse, da bi otroku rešil življenje? Bi najel tudi posojilo, da bi plačal prevoz? Bi si sposodil od dobrih sorodnikov in prijateljev, da bi plačal prevoz? Po pisanju sodeč Cirman tega ne bi storil. Navsezadnje bi takšen prevoz stal kakšnih šest do sedem njegovih bruto plač in si torej glede na redne prejemke tega ne bi mogel privoščiti. Zgodbe raje ne nadaljujem, ker bi v tem primeru imela krut, poniglav in nečloveški konec. A talibani, ko o tem pišejo, pač ne razmišljajo preveč.
Užaljeni so končno umetniki in kulturniki, ki jih je vlada pozvala, da bi na kakšni državni proslavi nastopili zastonj. Umetniki oziroma kulturniki, ki že nekaj časa po državi zganjajo stand-up komedije (kot je ona z branjem Hlapcev, oziroma z jecljanjem Hlapcev pred parlamentom) so zdaj pa res tako prizadeti, da ne manjka veliko do absolutnega kulturnega molka. Kar pomeni, da bodo molče stali pred parlamentom, pred vlado in pred ministrom Turkom v večnost. Kar ima tudi dobro plat – za molk ne moreš računati, razen, če to razglasiš za umetniški performans.