Vasletova pisma s fronte: Igor Lukšič, ali slabo vzgojeni stalinist

Že v neki televizijski oddaji se je Lukšič en dan nazaj pokazal kot popolnoma nevzgojeni smrkavec, ki misli, da si lahko dovoli prav vse, ko komunicira z nekom, ki ga ima za političnega sovražnika in ne nasprotnika. Žal tu ne gre za problem slabe Lukšičeve vzgoje, ampak za tipičen komunističen refleks: ne more si kaj, da ne bi izkazoval svojega diktatorskega značaja.

V 21. stoletju je Lukšičeva retorika nekaj podobnega kot če bi računalnike zamenjali z predpotopnimi računali na kroglice. Človek skuša imidž SD iz medle neodgovornosti v času vladavine KGB spreminjati z revolucionarno retoriko 1945. Ali kot je nekdo duhovito napisal na tweetu – »Lukšič je tudi športnik. Leta 1945 je zajahal konja, zdaj pa ne zna dol.«

Lukšič je sledilec lika in dela po vseh kriterijih zločinca in diktatorja Josipa Broza Tita; on je občudovalec in vernik Edvarda Kardelja zaradi Slovenskega nacionalnega vprašanja, ki je plagiat dela nekoga drugega. Svojo oblast pa Lukšič utrjuje s strašenjem pred Janezom Janšo. Kar ni ravno originalno, saj je to udbovska retorika od leta 1988 dalje in se še ni končala. Če Lukšičevo politično zaledje predstavljajo ljudje tipa Silvo Gorenc, šef zvezne udbe, ki ima marsikaj na grbi, ali mladi forum SD, potem je seveda ideološki krog Lukšiča jasen in zaključen. Je nemoderen, srednjeveški in nevaren.

Ne nazadnje, človek, ki je tako grobo obračunaval s protikandidatom Pahorjem, je sposoben marsičesa več, če bi res prišel do realne politične moči. Pahor je bil njegov zaveznik, brez Pahorja Lukšiča ne bi bilo, bili so tovariši in prijatelji, celo sošolca sta bila. Potem se pač ne dela tako kot je to počenjal Lukšič. In ko desno radikalnost odmerja Janši, mirno spregleda, da njegova radikalnost presega vse, kar smo v času nove države od leta 1990 doživeli in videli. Upam, da jih ni veliko, ki bi z njim želeli desetletja nazaj s pomočjo Lukšičevega militantnega kulturnega boja.

»Kardeljev in Kidričev angažma, angažma levice, je pripeljal do tega, da imamo danes Slovenci državo. Pri tem je seveda sodeloval tudi Josip Broz Tito.« To so Lukšičeve besede iz nekega današnjega šlampastega intervjuja, ki ne potrebujejo posebnega komentarja, razen vprašanje: kdo mu je naložil takšne neumnosti? Od kod jih jemlje in ali mu res ni nič nerodno?!

Sicer pa vse kaže, da je po padcu Zaresovega Golobiča, ki je doslej veljal za slovenskega Stalina številka ena, primat stalinizma prevzel Lukšič kot novi slovenski Stalin.