Eden verjetnejših kandidatov na jesenskih predsedniških volitvah Danilo Türk je v funkciji aktualnega predsednika države še enkrat znova dokazal, da je njegov mišljenjski državniški domet dvotiren. Naj pojasnim: za ene uporablja ene, za druge pa drugačne kriterije. Enim, ki so mu ideološko in politično blizu, daje še drugo priložnost, drugim ne daje niti prve.
Ali z njegovim besednjakom: nekaj je prvorazredno, nekaj pa drugorazredno. Prav zato je Danilo Türk postal simbol razdvojenosti Slovenk in Slovencev, saj to razdvojenost potencira in jo vzdržuje od prvega dne, ko je zasedel predsedniški fotelj. Žal drugorazrednim to dela tudi za njihov davkoplačevalski denar.
Tako neprimerno, nesprejemljivo in ne predsedniško je v teh dneh ravnal tudi v dveh aktualnih zgodbah: v zgodbi o poslancu Simčiču in ponarejenem spričevalu in v pripovedi o Meršolu-udbovskem sodelavcu. Da ne bo kdo govoril o manipulaciji, poglejmo, kaj je Türk rekel o zadevi Simčič! Predsednik republike dr. Danilo Türk je v zvezi s ponarejenim spričevalom poslanca državnega zbora Ivana Simčiča menil, da ta primer zelo negativno vpliva na verodostojnost in legitimnost poslanca, na ugled državnega zbora in na slovensko politiko.
Odgovornost poslanca je v prvi vrsti njegova osebna odgovornost. Predsednik republike je izpostavil, da ima poslanec Simčič sedaj priložnost, da izkaže svoj odnos do etike in morale v politiki in v javnem življenju nasploh. Njegova stranka in državni zbor pa imata priložnost, da na konkretnem primeru pokažeta svoj odnos do vprašanja verodostojnosti in legitimnosti poslanca, to je do enega ključnih vprašanj politične etike, morale in politične kulture.
Zdaj pa naj predsednik Türk za hip odloži predsedniška opravila in prisluhne, kaj je rekel o zadevi Mitja Meršol, ki je bil kar 14 let udbovski sodelavec! Türk je rekel, da se pri nas »nadaljuje praksa politične uporabe kakšnih dokumentov iz arhivov« in da si omenjena tema zasluži »malo kritičnega pogleda«.
Gre za dve skrajni Türkovi nedostojnosti v obravnavi dveh zelo različnih dejanj in ravnanj dveh posameznikov! Predsednik države je namreč postavil naslednji kriterij: popolnoma zavržno in neetično je ravnanje poslanca Simčiča, udbovska dolgoletna preteklost Mitje Meršola pa je tako rekoč politična zloraba! Še več: aktualni predsednik države v dejanjih in ravnanjih Mitje Meršola ne vidi nič hudega ali spornega, kar je trditev, ki jo je do skrajnosti pripeljala stranka Pozitivna Slovenija, katere član in poslanec je Mitja Meršol.
V Pozitivni Sloveniji so v svoji perverzni interpretaciji udbovske preteklosti svojega člana in poslanca zapisali, da gre za Meršolovo osebno zgodovino, da Meršol tako in tako ocenjuje, da s svojimi udbovskimi poročili ni nikogar ogrožal ali prizadel, stranka pa še dodaja, da je Meršol s svojim delovanjem tako na Listi Zorana Jankovića kot v Pozitivni Sloveniji dokazal, da dela v korist meščank in meščanov ter državljank in državljanov.
Saj veste, kaj v takšnih primerih pride zdaj: udari strela z jasnega. Pa ni. Je pa res nekaj drugega: Türkovo pojmovanje »različnosti v obsojanju« je sila podobno, če ne že povsem enako, kot je pojmovanje njegovega varovanca Zorana Jankovića, ki si ga je tako zelo želel videti na stolu predsednika vlade.
Kar je logično, ker je Janković med drugim tudi Türkovo politično dete, torej njegov ideološki brat v partizanskem odporu proti sedanji vladi Janeza Janše. Če je tako, potem udbovci in udbovski sodelavci niso nobeno zgodovinsko breme za predsednika Türka in sedanjo opozicijo. Še več, potrjuje se »teorija zarot«, da smo se leta 1991 sicer osamosvojili, nikoli pa se nismo znebili preteklosti. In udbovci ter udbovski sodelavci so še vedno prepleteni v omrežju medijev, vladnih služb, gospodarstva, v kulturi itn. Od tod v teh tednih in mesecih izvira tudi črna propaganda.
Zaradi tega je marsikje zdaj, ko je bil zamenjal šef Sove (ki je preprečeval vpoglede v občutljivo, a za narodovo duševno zdravje pomembno arhivsko gradivo – je marsikje prava panika. Na plano bodo prišli podatki o novinarjih in urednikih, ki so še danes aktivni in so delali za udbo, ali vojaško kontraobveščevalno službo, znameniti KOS; o še dandanašnjih uglednežih, ki imajo umazano preteklost in čisto sedanjost. O ljudeh torej, ki bi morali molčati in se vsaj malo sramovati, ne pa da so nam znali brati levite o demokraciji in liberalnosti. Kot je to počenjal tudi Mitja Meršol.
A najhuje je in najbolj žalostno, da vsem takšnim daje predsedniški alibi Danilo Türk. Ko bodo predsedniške volitve, se splača spomniti tudi na to.