Vasko Simoniti: Poblazneli preganjalci že 25 let »noč in dan« uprizarjajo lov na Janšo

Vrhovno sodišče je z nedavno sodbo odpravilo poročilo Komisije za preprečevanje korupcije in ugotovilo kratenje človekovih pravic in temeljnih svoboščin Janezu Janši. Sodba je pri nekaterih zbudila občutek, da sodstvo deluje pravično, da je glavni sestavljavec poročila KPK Goran Klemenčič poražen in da bo zaradi tega odstopil. Nič od tega se ni zgodilo in se za zdaj še ne bo. Do sodbe, sicer dobrodošle, a namenoma zapoznele (v bistvu nič ne spreminja), je prišlo zaradi tega, ker drugi procesi proti Janši tečejo naprej (sodni in preiskovalni). Poleg tega tudi že omenjena sodba vrhovnega sodišča z namigovanji in potuhnjenim podtikanjem v izreku omogoča nadaljevanje te iste zgodbe pred KPK – obnovitev postopka in ponovno »sojenje« o isti stvari pred isto paradržavno institucijo za javno obrekovanje in javno poniževanje državljanov.

Vrhovno sodišče je z dokončno sodbo v bistvu omogočilo, da se zadevo proceduralno vrne na začetek, sicer ne na prvo stopnjo pravosodnega sistema, ampak na »prvo stopnjo« paradržavne institucije. V tej politični, umazani, prozorni in že povsem predvidljivi igri imata sodstvo in v zadnjem desetletju paradržavna KPK ključno vlogo. Poblazneli preganjalci uprizarjajo že petindvajset let »noč in dan«  najrazličnejše oblike lova na Janeza Janšo, že osem let traja proti njemu proces na osnovi obtožnega predloga(!!!). Za »absolutno prednostno« zadevo so potrebovali dve leti, da so sicer ovrgli  poročilo KPK, vendar so to storili tako, da se lahko preiskava začne znova. Blazneži!

Bistvo pravosodnih postopkov, še zlasti ko gre za prvorazrednega političnega sovražnika, je, da se proces(i) proti njemu nenehno teče(jo). Pri tem je dovoljeno vse. Vse! Pravo se uporablja zgolj za to, da se ga zlorablja. Postopki se morajo zavlačevati in vrteti v proceduralnem cirkusu. Mnogo je primerov, ki nas prepričujejo o mentalni in strokovni razpuščenosti državnih funkcionarjev s trajnim mandatom, ki jim pravimo sodniki in tožilci: predsednik vrhovnega tožilstva je nezakonito nastavljal ljudi; sodnik je oprostil policista, ki je grozil predsedniku vlade z umorom; nedavno je bil obsojen novinar-fotograf, ki je slikal sporočilo na mobitelu državne poslanke itd. itd. In ob takšnem  pravosodju naj pričakujemo, da bo minister za pravosodje Goran Klemenčič, potem ko je vrhovno sodišče ugotovilo, da je kratil človekove pravice in je odpravilo denunciantsko poročilo, ki nima niti prave niti pravne argumentacije, odstopil? Ne, za zdaj mu še ni treba. Prav nasprotno. On lahko počne vse. Javno je ovajal, imel izpade prostaškosti, kršil zakone, zlorabljal pravo, kršil celo ustavo in povsem jasno, nedvoumno in deklarativno izpričal svojo privrženost najnizkotnejšim političnim nagonom.

Ko se je Lutz Bachmann slikal s hitlerjanskimi brčicami in pričesko, je moral takoj oditi s političnega prizorišča, čeprav sploh ni deloval v formalni politiki, ampak je (bil) zgolj rasistični hujskač. Ko se je naš sedanji minister za pravosodje pred časom, misleč, da je postal urejevalec sveta, slikal s podobo Velikega brata, se ni zgodilo nič. Z njegovo privrženostjo idejam Velikega brata, ki pomensko zajemajo uničevalsko silovitost Hitlerja in Stalina, na simbolni ravni dejansko poziva k družbenemu nasilju, na stvarni ravni pa so njegova javna ovajanja, celo nespoštovanje zakona, na podlagi katerega je vodil KPK in kršenje ustave, nasilje samo. To je človek nasilja. In narediti moramo vse, da bo zapustil politični oder. Tako vidim te slovenske oblastne mišičnjake in ta pravosodni nič.

O našem pravosodju v preteklosti je bilo že kar precej napisanega, o tem, kakšno je pravosodje danes,  je bilo že marsikaj izrečenega. In ker se ideološki ekstremi, ki jih občuduje naš minister za pravosodje, v svoji zločinski totalnosti stikajo in stapljajo drug z drugim, je dobro vzeti v roke tudi kakšno tujo knjigo, ki omogoča primerjavo. Tako kot govorita na ravni fikcije Kafka pred sto leti in Orwell pred šestdesetimi leti o naši današnji stvarnosti, tako lahko najdemo na ravni stroke lepe podobnosti z našo preteklostjo in sedanjostjo, med drugimi v večkrat ponatisnjeni knjigi Inga Müllerja Furchtbare Juristen. Die unbewältigte Vergangenheit der deutchen Justiz. Mogoče bi pomagala Klemenčiču, da prej odide.