Varuh terorizma

Slovenski predsednik Danilo Türk bo domači javnosti moral pojasniti, zakaj prikriva resnico glede svoje obveščenosti o bombnem napadu SDV v Velikovcu. Kot funkcionar SZDL je namreč obiskoval koroške Slovence, ki so se mu pritoževali zaradi bombnega napada. SDS pa naj bi v kratkem predstavila dokument, po katerem naj bi poznal celo ozadja te teroristične akcije.

V ozadju nezakonitega zapiranja arhivskega gradiva publicistu Igorju Omerzi je zgodba o terorističnih akcijah slovenske Udbe na avstrijskem Koroškem, v katere je bila vpletena takratna komunistična politika. Vlada naj bi skrila tudi podatke o tem, koliko je o tem vedel sedanji slovenski predsednik Danilo Türk, ki je bil kot funkcionar socialistične zveze postavljen za odnose z zamejci in izseljenci. Iz dokumenta, ki naj bi ga v kratkem predstavila SDS, naj bi bilo razvidno, da naj bi bil obveščen celo o ozadjih bombnega atentata v Velikovcu ter da naj bi v njegovi komisiji sodeloval tudi visok funkcionar Službe državne varnosti (SDV), odgovoren za akcije v zamejstvu.

Publicist Igor Omerza je za vpogled v arhivsko gradivo iz obdobja od 1970 do 1983 prosil avgusta lani. Arhiv je za mnenje prosil Sovo, ki začasno hrani to gradivo, ta pa je vpogledu nasprotovala, in tako so v nasprotju z veljavno zakonodajo Omerzi zavrnili prošnjo. Prvi človek slovenskih vohunov Sebastjan Selan je o svoji odločitvi v pismu vladi 4. oktobra navedel, da bi razkritje tajnih podatkov nepoklicani osebi lahko »hudo škodovalo odnosom s tujimi državami ali z mednarodnimi organizacijami; povzročilo hujši zunanjepolitični zaplet zaradi možnosti razkritja dvojne kombinacije, odkritja oz. prijetja tajnega sodelavca ter opravljanja drugih tajnih nalog agencije v tujini; ogrozilo ohranitev in razvoj slovenske manjšine; hudo škodilo verodostojnosti in ugledu R Slovenije v mednarodni skupnosti; odkrilo podatke o identiteti tajnih sodelavcev agencije.«

Sova ni omogočila vpogleda v tajno dokumentacijo niti parlamentarni komisiji za nadzor nad delom varnostnih in obveščevalnih služb, ki jo vodi Zvone Černač (SDS). Ta komisija lahko vpogleda v aktualne podatke varnostnih služb, Sova pa jo je zavrnila, češ da gre za gradivo v lasti arhiva. Del obveščevalnega gradiva in s tem tudi obveščevalne dejavnosti torej ostaja zunaj nadzora javnosti oziroma parlamenta. Na podlagi Selanove obrazložitve lahko sklepamo, da Sova skriva podatke o pripadnikih SDV, ki so bili v sedemdesetih letih vpleteni v teroristične akcije na avstrijskem Koroškem, ter njihovimi sodelavci med koroškimi Slovenci.

Po drugi strani pa dokumenti razkrivajo, kako je bila v te zločine vpletena takratna slovenska politika in kateri takratni akterji še vedno uživajo zaščito sedanje slovenske oblasti. Razkriti podatki bi zato lahko vplivali na slovensko-avstrijske odnose, to pa zlasti ni v interesu urada predsednika republike, ki se po naših virih pripravlja na skorajšnji obisk avstrijskega predsednika Heinza Fischerja v Sloveniji.
 
Bombni napad v Velikovcu
Potem ko je predsednik Danilo Türk odlikoval nekdanjega komunističnega sekretarja za notranje zadeve Tomaža Ertla, se je razkrilo početje SDV v času, ko jo je odlikovanec vodil. Pred Ertlom je SDV vodil Janez Zemljarič, ki je nato poslal sekretar za notranje zadeve, zatem pa predsednik izvršnega sveta (predsednik vlade). V sedemdesetih letih je bila SDV vpletena v najmanj devet terorističnih akcij na dvojezičnem območju avstrijske Koroške.

Najbolj odmevna je bila njena zadnja akcija v Velikovcu 18. septembra 1979, med katero sta se poškodovala dva njena pripadnika, ki ju je nato ujela avstrijska policija. Tri tedne pred volitvami v deželni zbor sta jugoslovanska državljana Luka Vidmar in Marina Blaj v muzeju v mestni hiši nastavila bombo, pri čemer ju je zalotil muzejski čuvaj. Bomba se je predčasno aktivirala, v eksploziji je bil Vidmar huje ranjen, čuvaj in Blajeva pa lažje. Čeprav je slednja pobegnila, so jo kmalu ulovili in je dejanje priznala. Pri njej so našli tudi potni list z lažnim imenom Mira Lorger, ki so ga izdali uradni organi v Mariboru, s čimer se je razkrilo, da gre za sodelavko SDV.

Dejanje je priznal tudi Vidmar, ki mu je eksplozija odtrgala nogo in se je zaradi tega zdravil v bolnišnici. Oba storilca sta bila obsojena na večletni zaporni kazni, toda že čez nekaj let so ju Avstrijci zamenjali za svojega državljana, ki je bil v Jugoslaviji obsojen zaradi vohunjenja. Vidmar je pozneje še naprej delal v SDV, medtem ko je Blajeva konec osemdesetih let delala na vodstvenem položaju v brezcarinski prodajalni v Šentilju pri Mariboru.

Jugoslavija se je od dogodka ogradila in ga obsodila, slovenska SDV pa je odgovornost za teroristično akcijo naprtila izključno storilcema, hkrati pa obračunala z njunimi pomagači iz mariborske SDV. Kot izhaja iz arhivskega gradiva, ki ga je na svoji spletni strani objavila SDS, so o tem razpravljali tudi na sejah republiškega sveta za varstvo ustavne ureditve, ki so ga sestavljali Stane Markič, Ludvik Golob, Mitja Ribičič, Franc Šetinc, Janez Zemljarič, Anton Vratuša, Niko Sekula in Tomaž Ertl. SDV je nato po »preiskavi« zapisala, da so Vidmarju in Blajevi akcijo pomagali izvesti trije pripadniki SDV v Mariboru: Peter Božič (ne gre za znanega pisatelja), Vilibald Mlakar in Ivo Mrevlje; njima so med drugim priskrbeli eksploziv, ki sta ga nato podtaknila v velikovškem muzeju.

VEČ V TISKANI IZDAJI