V znamenju evra

Izstop iz evroobmočja in ponovna uvedba tolarja bi za Slovenijo pomenila katastrofo. Gospodarstveniki so si enotni: uvedba evra je najboljša stvar, ki se nam je zgodila po osamosvojitvi Slovenije. Tolar bi s sabo znova prinesel valutna tveganja, še posebno slovenskim izvoznikom, veliki problemi tako za podjetja kot fizične osebe bi nastali pri odplačevanju posojil … Slovenija pa bi se s tem spremenila v še večjo Kučanovo gubernijo.

Evropska unija se je zaradi dolžniške krize v nekaterih državah evroobmočja, še najbolj v Grčiji, na Irskem in Portugalskem, znašla v veliki krizi. Nemška kanclerka Angela Merkel in francoski predsednik Nicolas Sarkozy v teh težkih časih najbolj vlečeta voz iz blata. Oba živita s srcem in dušo za evro, saj se zavedata, da je skupna denarna enota največji povezovalni člen med državami članicami.
Z evrom Evropa stoji ali pade. Prav zato je v četrtek v Bruslju med voditelji držav na območju evra prišlo do dogovora o drugem svežnju pomoči Grčiji, o dodatnih 109 milijardah evrov, ki naj bi preprečile širjenje dolžniške krize in stabilizirale razmere v državah z evrom. Voditelji so ob tem še enkrat poudarili, da je grški primer izjemen, zato zahteva enkratno rešitev. Vse druge članice evroobmočja so se ob tem še enkrat zavezale za spoštovanje svojih dolžniških obveznosti.
V imenu Slovenije je to storil premier Borut Pahor. Tudi on je obljubil, da bo Slovenija najpozneje do leta 2013 znižala javnofinančni primanjkljaj pod tri odstotke bruto domačega proizvoda in s  strukturnimi reformami odgovorila na izzive konkurenčnosti ter makroekonomska neravnovesja. Pahor je obljubil tisto, kar bo morala narediti prihodnja slovenska vlada. Njegova je namreč odpovedala na polni črti.
Slovenijo v naslednjih letih čakajo še bolj hudi časi. Časi obvladovanja javnih financ in s tem povezane izpeljave nujnih reform – predvsem pokojninske in zdravstvene. Vsak poseg v pridobljene pravice (z reformami se te zmanjšujejo) bo boleč skoraj tako kot v Grčiji. V Sloveniji je danes skrajni čas za spremembo miselnosti – od prevladujočega socialističnega koncepta razdeljevanja davkoplačevalskega denarja in s tem nadzorovanja skoraj vseh družbenih podsistemov, h konceptu bolj liberalne družbe; k manjši vlogi države na eni in večji vlogi zasebne pobude ter prostega trga na drugi strani; k cenejši državi (nižjim davkom) in preusmeritvi pozornosti od tistih, ki ne delajo in so odvisno od socialnih pomoči, k tistim, ki delajo in ustvarjajo dodano vrednost.
Samo takšna korenita sprememba ekonomske politike lahko Sloveniji zagotovi uspešno prihodnost in blaginjo. Rezerv v javnih blagajnah je gotovo še nekaj. Najprej bi bilo treba zmanjšati državni aparat. Javna uprava ne sme ostati še naprej pribežališče vseh tistih, ki si na trgu ne znajo najti dela in potem kot birokrati hodijo v službo in gledajo v zrak. Seveda ne zastonj.
Skrajni čas je za bolj odprto družbo. Pogoj za to je seveda tudi evro ne glede na krizo, ki jo letos preživlja. Če bi se odpovedali evru, bi nas lahko kaj hitro kdo stlačil nazaj v balkanski kotel. Navsezadnje sta bila tudi evro in finančna kriza tista, ki sta pospešila razpad KGB-koalicije. Če bi imeli še vedno svojo valuto, bi v vladni palači najbrž zadnje leto, ko je zmanjkalo denarja, veselo tiskali tolarje, kot so konec osemdesetih v času hiperinflacije v nekdanji Jugi tiskali dinarje na Topčiderju. Pahorjev minister Mitja Gaspari, ki si je kot »čistokrven partijski sin« tedaj nabiral prve izkušnje v Narodni banki Jugoslavije, bi bil najbrž takoj za to.
Da se je z reševanjem evra prejšnji teden začel ukvarjati novopečeni poslanec opozicije Gregor Golobič, pa gotovo presega mejo dobrega političnega okusa. Nekaj dni pred njegovo tiskovno konferenco, ko je apokaliptično izrazil skrb, da bi kriza evrskega območja dobila celo vojaške razsežnosti, je bila poslana v akcijo njegova propagandna služba. Družinski klan Lorenci-Repovž je v javnost lansiral tezo, da bi bilo za Slovenijo bolje, če bi zapustila območje skupne evropske valute in znova uvedla tolar.
Na srečo mediji le niso namenili večje pozornosti tem Golobičevim »talibanskim« izjavam o scenarijih vojaških razsežnosti zaradi krize evra. Kdo pa je on, da se danes bolj od Angele Merkel in Nicolasa Sarkozya čuti poklicanega, da bo reševal evro? Gre za političnega posebneža, ki je zaradi svojih »ultra« sposobnosti in laži zavozil tako vlado koalicije KGB kot stranko in nazadnje tudi samega sebe. Zdaj pa si kot Hitler v filmu Der Untergang (Propad) nikakor noče priznati, da je konec, zato bolestno išče novo orožje za svojo (od)rešitev.