Po besedah Andraža Grahka, samostojnega finančnega analitika in investitorja, je šlo pri govorjenju o nacionalnem interesu v resnici zgolj za parcialne interese. Pogostokrat zgolj zato, da vodilni ohranijo položaj v družbah, v katerih se ne bi nič spremenilo. Če je kaj v nacionalnem interesu, je to, da imamo odgovorne, kapitalsko močne in stabilne lastnike. Pri morebitni prodaji Zavarovalnice Maribor je poleg cene pomembno tudi, ali ima investitor dovolj kapitala, pri tem ne vidi razloga, zakaj bi ostala v državni lasti. NKBM se glede prodaje svojega deleža Zavarovalnice Maribor ne more ozirati po parcialnih interesih in ob tem zanemariti ceno, saj je vendar zaradi slabih posojil morala odpisati kar četrtino kapitala, hkrati je padla na testu Evropske bančne agencije.
Grahek poudarja, da ima država od tujih investicij nova delovna mesta, DDV, davek od dobička, plačane prispevke v ZPIZ in ZZZS. V družbah s tujim lastništvom imajo višji donos na kapital, efektivni učinek za državo je izrazito pozitiven. Če bi nam uspelo v Slovenijo pritegniti eno samo multinacionalko, bi imeli veliko manj težav s sestavljanjem proračuna. Dokazali smo, da ne znamo upravljati državnega premoženja, na izpitu so padli nadzorniki, uprave in politiki.
Govoriti o tujcih z zlobnimi nameni pri investiranju v Sloveniji se mu zdi povsem neutemeljeno. V času govorjenja o nacionalnem interesu sta se prerazdeljevala bogastvo in politična moč. V Sloveniji imamo premalo lastnega kapitala, preveč se opiramo na zadolževanje, tako državne kot zasebne družbe. Del tega zadolževanja ni bilo efektivnega: med drugim za čezmerno gradnjo nepremičnin in nepremišljene menedžerske prevzeme. Za gospodarsko rast je nujno prestrukturiranje gospodarstva, tega pa brez zagonskega kapitala ne moremo izvesti. Doma ga nimamo.
Vlada lahko pri privatizaciji državnega premoženja začne s prodajo ene velike družbe. To bi bil dober začetek. Najprej bi morali z ugledno mednarodno svetovalno družbo pripraviti seznam potencialnih kupcev. Ti bi morali imeti finančno moč, zgodovino uspešnega korporativnega upravljanja, biti morajo osredotočeni na poslovne cilje. Žal takšni ne stojijo v vrsti za slovenske družbe. V Sloveniji nimamo ekonomskega liberalizma, pač pa neosocializem, pravi Grahek.