Revija Reporter
Slovenija

V Ferdrengu so se spomnili trpljenja taboriščnic, žrtev komunističnega režima

Reporter

13. sep. 2015 12:24 Osveženo: 10:01 / 09. 8. 2017

Deli na:

V Ferdrengu na Kočevskem se je na slovesnosti v spomin na trpljenje taboriščnic ženskega taborišča za “družbenokoristno delo” (DKD) danes zbralo okoli 200 svojcev, prijateljev ter tudi štiri še žive taboriščnice.

Komunistična oblast je leta 1949 v nekdanji vasi kočevskih Nemcev Verdreng, ki so jo le-ti že med vojno zapustili, odprla taborišče, v katerem je po vzoru stalinističnih gulagov ali Golega otoka namerno izčrpavala med 600 in 700 žensk vseh slojev, stanov, političnih prepričanj z namenom nazorsko politične preobrazbe. Današnje slovesnosti so se udeležili tudi evropski poslanec Lojze Peterle, predstavniki NSi ter SDS. Po maši, ki jo je daroval kočevski župnik Damjan Štih sta sledila govora Lidije Drobnič ter Mojce Kucler Dolinar.

Nekdanja zapornica Lidija Drobnič se spominja Ferdrenga: "Taborišče je bilo arhitekturno podobno vsakemu nacističnemu medvojnemu lagerju, z bodečo žico, opazovalnimi stolpi, barakami, nevzdržnimi higienskimi razmerami. Oboroženi pazniki, s psmi, včasih na konjih so se redno posluževali trpinčenja, zasliševanj, zapiranja v temnice oz. bunkerje, kakor so imenovali vlažne kleti nekdanjih kmečkih poslopij.

V taborišču so bile nastanjene tako prave prestopnice (prostitutke, morilke, tatice …) kot tudi prevladujoče politične zapornice, katerim se je očital karierizem, protidržavna drža, brezdelnost, čeprav so mnoge med njimi bile tudi medvojne sodelavke OF. Najmlajša je bila mladoletna 16 letnica.

V tej vasici, ki je nekoč štela nekaj več kot deset hiš, so imele ženske nalogo poslopja zravnati z zemljo, z macolami, krampi podreti še zadnje sledi Kočevarjev.

V bližnjem kamnolomu so lomile skale ter drobir, da bi s kamnom ter nagrobniki vaškega pokopališča zasipale kraške jame. Nato so teren splanirale, nasipale z zemljo in jame nesmiselno ponovno odkopavale.

Med prestajanjem kazni so živele v neizmernem strahu, da so jim po zgledu v letu 1945 pobitih v Rogu, štete ure.

Do konca oktobra 1949 je bilo za ženske taborišče ukinjeno, del taboriščnic izpuščenih, ostale pa so prepeljali na škofjeloški grad, kjer se je prisilno delo nadaljevalo, tokrat bolj družbeno koristno."

Govor Lidije Drobnič

Govor Mojce Kuclar Dolinar