Slovenska javnost si je Vlaovića zapomnila po brutalnem poskusu umora Roka Šibanca (Vlaović ge je leta 2013 v Ljubljani zabodel z nožem, pred tem ga je s povito roko na parkirišču prosil za pomoč), vendar je bil za ta zločin obsojen zgolj na štiriletno zaporno kazen. Razlog za napad na Šibanca, s katerim se sploh nista poznala, je bilo Vlaovićevo bolestno ljubosumje, saj si je želel razmerje z dekletom od Šibanca. Velja poudariti, da sta ob tistem poskusu umora (zgolj hitra pomoč je rešila žrtev pred izkrvavitvijo) tožilstvo in sodišče storila neverjetno »napako«, saj je tožilka storilca preganjala zgolj za poskus uboja, čeprav je bilo jasno, da je šlo za poskus umora. Tako se je Šentjurčan izmazal samo hišnim priporom in nato še lagodno leto in pol na polodprtem oddelku zapora, preden je dobil pogojni odpust.
Tokrat pa mu tožilstvo očita dvojni poskus umora, ob tem, ko je nekdanja partnerka oktobra lani prišla k njemu domov po njuno šestletno hčerko (imel je določen stik s hčerko). Ponudil jima je krofe, v katerih pa so bila zdrobljena pomirjevala. Kasneje se je neverodostojno izgovarjal, da je prišlo do pomote in so bila pomirjevala namenjena njemu, ker jih je jemal. Mamo in hčerkico so odpeljali v bolnišnico, a hujših posledic k sreči ni bilo. Na naroku ni priznal krivde, sojenje se bo začelo 29. marca, je odločila sodnica Barbara Žumer- Kunc. Zaradi poskusa dveh umorov Vlaoviću grozi najmanj 15 let zapora, za grožnje pa denarna kazen ali šest mesecev zapora. Njegova nekdanja partnerka je hčerka od znane celjske odvetnice Nuše Maček.
Natanko pred dvema letoma je namreč Petrovec o Vlaoviću napisal kolumno v Dnevniku, v kateri je malodane predvidel, da bo slednji po izpustitvi iz zapora storil še kakšen grozovit zločin.
Morda je marsikoga v Sloveniji kljub Vlaovićevi zločinski preteklosti presenetilo, da se je spravil celo na lastno hčerkico (!) in nekdanjo partnerko. Verjetno pa ni prav nič presenečen penolog dr. Dragan Petrovec s Pravne fakultete v Ljubljani. Natanko pred dvema letoma je namreč Petrovec o Vlaoviću napisal kolumno v Dnevniku, v kateri je malodane predvidel, da bo slednji po izpustitvi iz zapora storil še kakšen grozovit zločin. Vlaović, sicer pravnik, je namreč o svojem življenju v zaporu spisal knjigo z naslovom Puščavski zapisi (polodprti oddelek zapora na Dobu je namreč v Puščavi pri Mokronogu). Vlaović je, kot je zapisal Petrovec, v knjigi opisoval vse, kar se mu je dogajalo v zaporu, o svojem videnju dejanja, ki ga je pripeljalo v zapor, o osebju (prepoznavno je z navajanjem funkcij in celo s telesnim opisom) in tudi o soobsojencih s pravimi imeni. Po besedah Petrovca v desetletjih ni primera, kjer bi del pravosodja tako odpovedal, kot je v tem primeru. »Poglavitno sporočilo Puščavskih zapisov je, da gre za popoln neuspeh rehabilitacijskih prizadevanj, kolikor jih je sploh bilo.« Avtor (Vlaović) namreč meni, da rehabilitacije sploh ne bi potreboval, za »zanemarljivo dejanje« pa je lastni presoji dobil največ, kar je sodišče lahko izreklo. Poudarimo še enkrat: za zahrbtni poskus umora je dobil leto in pol na polodprtem oddelku zapora!?
Glede zaposlenih v zaporu je po navedbah Petrovca pisal: »Nekdanji policaj (sledi telesni opis – op. a.)… je okolici nedvoumno sporočal, da ima pred sabo ne najbolj brihtnega dvonožca… Svetovalka, brezupno neumen primerek, majhno nasedlo ženšče… Kot je značilno za dobske dvonožce, je njena nesposobnost šla z roko v roki z napuhom… Stara majhna ženska hudobnega obraza… Stare in grde ženske so še bolj stare in grde zavoljo svojega dela, zato te nobenemu arestantu ne štejejo… S trebuhom (sledi nadaljnji opis telesa – op. a.) je vzbujal vtis ne preveč inteligentnega goveda… To niče, ki se je premikal le od službe do šanka… Ko je šel k dobski zdravnici, naveličanemu staremu skeletu, ki je ordiniral v kazenskem bloku… Zaporsko delo kriminalcev tu in tam prekinejo le pokvarjene dobske upravnice.«
O soobsojenih, z redkimi izjemami, takole: »Omejenost kosovskega Albanca se je lahko merila le z odvratnim vonjem, ki ga je širil, kamor koli je šel… Verjetno bi kaj drugega kot slabo samopodobo težko pričakovali od moškega z ženskim imenom… Tudi če ga nisi gledal v njegovo mehkužno bradavičasto telo, je bil podoben naočaljeni podgani… Smrduh je bil tik pred pogojno… Čeprav ni bil povsem neinteligenten, ga je vendar razkrinkala vodena volovska glava.«
Glede svojega dejanja (poskusa umora z nožem) je med drugim pisal, da »žrtvi ni storil nobene nepopravljive škode« (Šibanc je izgubil tri litre krvi in je komaj preživel!).
»Pisateljeva večvrednost v vseh razmerah in izrazito poniževanje skorajda vseh okoli njega, poudarjeno na skrajno žaljiv način, dokazujeta popoln neuspeh resocializacije.«
V zvezi z neverjetno nizko kaznijo za Vlaovića pri prvem kaznivem dejanju je Petrovec prepričan, da bi se kazen morala začeti pri petnajstih letih zapora ne pa končati pri štirih, kolikor je obveljalo po kršitvi vseh pravil kazenskega zakona in postopka. »Pisateljeva večvrednost v vseh razmerah in izrazito poniževanje skorajda vseh okoli njega, poudarjeno na skrajno žaljiv način, dokazujeta popoln neuspeh resocializacije.« Dodal je še skoraj preroške besede, da »izkušnje kažejo, da določenih ljudi ni mogoče spremeniti«.
Na koncu še dejstvo: če bi na sojenju Vlaoviću tožilka Katjuša Čeferin profesionalno opravila svoje delo, poskusa umora ne bi opredelila kot poskusa uboja, sodnica Katarina Turk Lukan pa prav tako ne bi pristala na napačno kvalifikacijo in ne bi storilcu prisodila le štiriletno kazen. Če bi se morala kazen začeti pri 15 letih zapora, kot je zapisal Petrovec, pa Vlaović lani ne bi mogel poskusiti umoriti hčerke in nekdanje partnerke, saj bi še vedno ždel v zaporu. Na zaprtem oddelku seveda.
Morda pa je imel na tisto sojenje pred leti vpliv Vlaovićev oče- nekdanji vodja travmatologije v celjski bolnišnici Miodrag Vlaović. Zoper slednjega poteka sojenje, skupaj z vrsto drugih zdravnikov je v znanem procesu v zvezi z nabavo medicinskega materiala obtožen za korupcijo.
